Kaj je lahko vzrok, če se limfociti zmanjšajo?
Limfocitopenija se pogosto pojavi kot posledica terapije in se v tem okviru ne šteje za patološko: to je še posebej pogosto pri zdravljenju s kortikoidi, zlasti kortizonin pri dajanju antilimfocitnega globulina. Oba se uporabljata posebej za zatiranje vnetnih reakcij. Druge oblike terapije, ki lahko povzročijo pomanjkanje limfocitov, so radioterapijo in kemoterapija, ki se uporabljata za zdravljenje rak, lahko pa vpliva tudi na hitro delitvene telesne celice, kot so predhodnice kri celice.
Ta pojav so opazili tudi pri zdravilu ganciklovir, ki se v glavnem uporablja za zdravljenje citomegalovirus (CMV, humani herpesvirus 5, HH5). Med zdravljenjem z UV-svetlobo z dolgim valovom (UVA) se zaradi fotosenzibilizirajočega učinka, ki lahko vpliva tudi na zmanjšanje števila levkocitov, pogosto daje naravna snov psoralen. Nadaljnji možni razlog za limfocitopenijo je nizko vsebnost beljakovin podhranjenost ali stalni stres, ki lahko trajno poveča raven kortizola (glej kortizon terapija).
Poleg tega obstajajo tudi klinične slike z organskimi vzroki, kot so Cushingova bolezen, ki spodbuja medulo nadledvične žleze, da proizvaja več kortizola zaradi okvare hipofiza (adenohipofiza). Nekatere avtoimunske bolezni, kot je revmatoidna artritis, sistemsko eritematozni lupus (metulj lišaj) in eksudativna (gastero) enteropatija (Gordonov sindrom) lahko privedeta tudi do limfopenije. Uremija je a stanje v katerem se snovi kopičijo v kri zaradi ledvice disfunkcije in se pri zdravih posameznikih odvajajo z urinom.
Poleg številnih drugih simptomov to vodi do zmanjšane funkcije levkocitov. Ker je okužba z virusom HI (virus človeške imunske pomanjkljivosti, ki sproži AIDS) napade in uniči zlasti celice T-pomočnike, pričakujemo močan padec števila limfocitov. Poleg tega obstajajo tudi prirojeni vzroki, ki se večinoma nanašajo na razvoj limfocitov (limfocitopoeza) in jih nekatere mutacije v genih sprožijo encimi.
Sem spadajo pomanjkanje adenozin deaminaze in pomanjkanje purinskih nukleozidnih fosforilaz, pa tudi Wiskott-Aldrichov sindrom, ki vpliva predvsem na trombocite (kri trombociti) zaradi motene tvorbe celičnega okostja. Poleg tega pri nekaterih Hodgkinovih limfomih (Hodgkinova bolezen, limfogranulomatoza, limfogranulom) in posameznih ne-Hodgkinovih limfomih, tj. rak celotnega limfnega sistema lahko razvoj limfocitov moti in posledično zmanjša njihovo število. ali HIV vsakdanji izrazi mraz in gripapodobne okužbe pomenijo številne različne, blage bolezni dihalni trakt, ki jih večinoma povzročajo virusi, občasno pa tudi bakterije.
Za bakterijske okužbe je značilno, da se skupno število levkocitov poveča (= levkocitoza), kar običajno prizadene tudi limfocite. Pri virusnih okužbah se skupno število levkocitov precej zmanjša (= levkopenija), kar je pogosto posledica dejstva, da imunski sistem ne sledi proizvodnji obrambnih celic, je pa gotovo virusi lahko tudi neposredno zavira imunski sistem. Vendar je značilno, da število limfocitov ostaja stabilno ali celo narašča, saj so še posebej primerni za boj proti virusnim okužbam in se zato raje razvijajo iz navadnih izvornih celic.
Virus HI (virus človeške imunske pomanjkljivosti) napada celice, ki imajo specifičen površinski protein CD4 (grozd diferenciacije). To so predvsem T-pomožne celice, ki jih reprodukcija virusa uniči, kar povzroči drastično zmanjšanje števila limfocitov (limfopenija). Izguba funkcionalnih T-pomožnih celic presega število okuženih celic, zato morajo imeti vlogo tudi posredni inhibicijski mehanizmi, ki na primer vplivajo na dozorevanje limfocitov. ne spadajo med limfocite in jih umre le razmeroma majhno število.
V prvi fazi približno 1–4 tedne po okužbi (primarna okužba) bolniki približno en teden pogosto kažejo prehladne simptome. Vendar se število levkocitov običajno nekoliko poveča, medtem ko se število limfocitov zmanjša. Temu pogosto sledi obdobje brez simptomov, v katerem se število limfocitov zelo počasi zmanjšuje, ostane stabilno ali se celo normalizira. To stanje lahko traja več let in pogosto ostane neopažen, dokler se končno ne razvije AIDS če se ne zdravi.
