Kaj je oksidativni stres?

Opredelitev Kako nastane oksidativni stres?

Izraz oksidativni stres je prvič uporabil Helmut Sies leta 1985 in opisuje presnovno stanje, za katerega je značilen presežek reaktivnih kisikovih spojin (ROS). Ti se proizvajajo v vsaki celici v t.i. mitohondriji, pri katerem poteka celično dihanje za proizvodnjo energije. Med presnovnimi procesi v mitohondrijilahko nastanejo različne reaktivne kisikove spojine, kot so vodikov peroksid, hidroksilni radikali ali superoksidni anionski radikali.

Te snovi so po njihovem imenu izjemno reaktivne in sodelujejo s številnimi drugimi sestavinami celice. Ti procesi so opisani kot oksidacija. V zdravi celici so oksidativne snovi, kot je ROS, v ravnovesju z reducirajočimi snovmi, kar na koncu privede do nevtralizacije njihovih škodljivih učinkov. Če je to ravnovesje se premakne v korist reaktivnih kisikovih spojin, pride do poškodbe celic. Ta proces je znan kot oksidativni stres.

Vzroki

Vzroki za premik v tem ravnovesje v smislu oksidativnega stresa ima lahko različne vzroke. Poleg zunanjih dejavnikov, na primer preveč UV sevanje ali onesnaženje zraka, nezdravo prehrana in uživanje alkohola oz nikotin lahko sproži tudi oksidativni stres. Vsi ti sprožilci so enaki, ne glede na to, ali telo pretvori več energije za nevtralizacijo toksinov ali preprosto prekomerno oskrbo z zdravo prehrana.

Ta povečana pretvorba energije nato povzroči povečano proizvodnjo reaktivnih kisikovih spojin. Podobno visoko povečanje pretoka energije lahko sproži tudi aktivna imunska obramba ob okužbi ali vnetju ali ekstremni športi. Vse pogosteje se razpravlja tudi o vplivu zdravil na razvoj oksidativnega stresa. Seveda antibiotiki in hormonski pripravki sumijo zlasti.

Kako lahko diagnosticiramo oksidativni stres?

Diagnoza oksidativnega stresa temelji na treh različnih stebrih. Najprej se vzame podrobna anamneza bolnika, ki vključuje pregled različnih dejavnikov tveganja, na primer nezdravega prehrana, uživanje alkohola oz nikotin in še veliko več. Temu sledi a Zdravniški pregled z določitvijo teže in ITM ter žilnim pregledom na podlagi nadzora pulza.

Blood pritisk in srce izmerijo se tudi stopnje. V tem času je mogoče s kombinacijo različnih laboratorijskih parametrov izvesti zelo natančno merjenje oksidativnega stresa. Najbolj natančna meritev je bila meritev beljakovin ki nastanejo kot posledica oksidativnega stresa.

Najpomembnejši med njimi so modificirani z malondialdehidom LDL, oblika holesterolin nitrotirozin. Njihova natančnost je predvsem posledica dejstva, da so podvržena le zelo majhnim nihanjem, kot je to pri določanju encimi, na primer. Poleg testiranja beljakovin proizvedene kot reaktivne kisikove spojine, je mogoče izmeriti tudi njihove dejanske primerke redukcijskega sistema.

Te bi bilo treba znatno zmanjšati v primeru izrazitega oksidativnega stresa. V to skupino spadata vitamin C in E ter znotrajcelični glutation. V večini primerov so določeni tudi elementi v sledovih, kot sta selen ali cink, ki so sestavni del mnogih encimi ki so aktivni v tem kontekstu.