Kakšen je tipičen potek okužbe s hepatitisom E? | Hepatitis E

Kakšen je tipičen potek okužbe s hepatitisom E?

V Nemčiji je bolezen z hepatitis Virus E pogosto poteka z malo simptomi ali brez njih. Če se simptomi pojavijo, so običajno blagi in pride do spontanega zdravljenja. Simptomi lahko vplivajo na prebavila in povzročijo obarvanje blata, zatemnitev urina, slabost, bruhanje in driska.

V nasprotju z drugim jetra vnetja, zlatenica (ikterus) se pojavi redko. V redkih primerih pa huda okužba s hudimi simptomi in izrazito vnetje jeter lahko pojavijo. To še posebej velja, če ima prizadeta oseba že jetra bolezen.

Poleg tipičnih simptomov hepatitis, nevrološka prizadetost, kot je meningitis lahko tudi pojavijo. Čeprav hepatitis E v večini primerov zdravi, pri imunsko oslabelih bolnikih lahko postane tudi kroničen (trajen) in v redkih primerih povzroči jetra neuspeh. Toda tudi z oslabljenim imunski sistem, simptomi se pogosto ne razvijejo.

Trajanje bolezni

Potek simptomov hepatitis E. lahko razdelimo na različne stopnje: prodromalno stopnjo s simptomi, kot so povišana telesna temperatura, utrujenost in pritisk bolečina v desnem zgornjem delu trebuha traja do enega tedna. Naslednja druga stopnja z zlatenica traja do osem tednov. Običajno pa se izboljša vrednosti jeter po samo 14 dneh. V redkih primerih je lahko potek hud, pri imunsko oslabelih bolnikih pa trajna okužba. Hepatitis E se jim je treba izogibati za vsako ceno, zlasti pri nosečnicah, saj se poveča tveganje za hude tečaje in umrljivost med nosečnost je tudi bolj verjetno.

Diagnostika

Hepatitis E se diagnosticira na podlagi medicinskega, kliničnega pregleda in odkrivanja protitelesa (anti-HEV IgM in anti-HEV IgG) v kri. Virus je mogoče odkriti tudi v blatu ali v tekočem delu kri (serum) z neposrednim odkrivanjem RNK hepatitisa E (ribonukleinska kislina), tj. dela človeškega genoma, s tako imenovano "verižno reakcijo polimeraze" (PCR). V tem postopku se določeni odseki (sekvence) DNA ojačajo na encimski način in tako omogočijo odkrivanje okužbe s hepatitisom E.

Če pride do izoliranega zvišanja IgM proti HEV brez zvišanja ravni anti-HEV IgG, je prisotnost RNK HEV dokaz akutne okužbe s hepatitisom E. Povišanje ravni anti-HEV IgG (brez zvišanja IgM anti-HEV) kaže, da je okužba že končana, ravni IgG anti-HEV pa lahko uporabimo za odkrivanje okužbe s hepatitisom E leta po okužbi. Če simptomi in zvišanje jetrnih encimov kažejo na hepatitis E, je to treba dokazati z odkrivanjem IgM proti HEV.

Običajno to protitelesa so merljivi tudi takrat, ko se pojavijo zgodnji simptomi in jih je mogoče zaznati tri do šest mesecev. Če simptomi niso prisotni, vendar obstaja sum na hepatitis E, je treba patogena odkriti neposredno iz kri ali blatu, npr. s PCR. Odkritje HEV RNA iz vzorca blata ali krvi je dokaz nove okužbe s HEV.

Tudi pozneje protitelesa IgG Anti-HEV je ob pojavu simptomov pogosto pozitiven, vendar lahko ostane pozitiven tudi po izteku in ozdravitvi okužbe. Pri imunsko oslabelih osebah so specifična protitelesa v krvi običajno mogoče zaznati šele kasneje. Zato je treba za neposredno odkrivanje virusov vedno uporabiti tehniko pomnoževanja nukleinske kisline (NAT), kot je PCR.

Pri imunsko oslabelih osebah obstaja večje tveganje za obstojno okužbo s hepatitisom E. Po eni strani prizadetost jeter vodi do znatnega povečanja tako imenovanih transaminaz, kar lahko kaže na uničenje jetrnih celic, če je povišano v serumu. Izmerita se transferazi ALT (alanin aminotransferaza) in AST (aspartat aminotransferaza), pri čemer lahko količnik AST in ALT daje informacije o resnosti uničenja jetrnih celic (količnik de ritis). V hudih primerih je ta količnik nad 1. V primeru poškodbe jeter sinteza npr. albumin Koagulacijski faktorji se lahko tudi zmanjšajo in napovedujejo akutne odpoved jeter.