Kako se diagnosticira slepota obraza? | Slepota obraza

Kako se diagnosticira slepota obraza?

Če sta pomanjkanje očesnega stika in težave s prepoznavanjem še posebej izrazita pri otroštvo, se zaradi vzporednic s. izvede medicinsko in psihiatrično razjasnitev avtizem zgoraj omenjeno. Če otroci kažejo normalen čustveni in socialni razvoj, avtizem je mogoče izključiti in diagnozo obraza slepota se opravi po preiskavi drugih vzrokov. Če pa otroci niso posebej opazni, lahko navadno dobro kompenzirajo svoj hendikep in obraz slepota morda nikoli ne bo uradno diagnosticirana.

Testiranje tako imenovane prosopagnozije (obraz slepota) je pogosto težko. Diagnoza se tudi ne postavi na podlagi standardiziranega testa, temveč na podlagi ocene lečečega zdravnika o simptomih in omejitvah osebe. Vsekakor pa obstaja potreba po takšnem testu, kot je slepota obraza je precej neznan tudi med zdravniki in ga pogosto napačno diagnosticirajo kot avtistično motnjo, zlasti pri otrocih.

Raziskovalci zato razvijajo vprašalnike in teste slik, da bi jasno ločili prosopagnozijo od psihiatričnih motenj, kot je npr. avtizem. Pri teh postopkih se na primer bolnikom v računalniku prikažejo obrazi znanih osebnosti ali bližnjih sorodnikov, ki naj bi jih prepoznali in opisali prepoznane značilnosti. Slepi ljudje to težko storijo in se bolj osredotočijo na funkcije, kot je lasje ali položaj Glava namesto dejanskega obraza.

Takšne slikovne serije žal niso vedno smiselne, saj so zvezdniki kljub prepoznavnim značilnostim prepoznani slepota obraza. Natančnejše rezultate zagotavljajo slike neznanih oseb, na katerih vratu preostali del telesa pa je bil odrezan in zato je viden samo obraz. Te fotografije se preskusnim osebam večkrat pokažejo in naj se odzovejo, če prepoznajo obraz.

Slepe osebe to zelo težko naredijo in lahko ločijo le med ljudmi, ki imajo na primer drugačno barvo kože ali spol. Samo obrazne poteze se zato ne razlikujejo od teh slik slepih ljudi. Kljub temu je treba takšne povsem slikovne teste vedno dopolniti s strokovnim posvetovanjem, v katerem zdravnik, ki je seznanjen s klinično sliko, analizira tipične situacije v vsakdanjem življenju, saj je treba izključiti druge vzroke za težave s prepoznavanjem obraza. Tako je na primer razjasnitev okvare vida ali drugih motenj zaznavanja del testa. Ker lahko ljudje s prosopagnozijo zaznavajo in opisujejo poteze obraza soljudi brez omejitev, vendar jim ne morejo dodeliti nobene identitete in jih zato ne morejo prepoznati.