Kako velike so človeške zenice? | Učenec

Kako velike so človeške zenice?

Velikost človeka učenec je razmeroma spremenljiv. Eden najpomembnejših vplivnih dejavnikov je svetlost okolja. Čez dan je učenec ima premer približno 1.5 milimetra.

Ponoči ali v temi učenec razširi na premer od osem do celo 12 milimetrov. Posledično se krožna površina zenice spreminja med 1.8 kvadratnih milimetrov v svetlosti in več kot 50 kvadratnih milimetrov v temi. Največja odprtina zenice se s staranjem običajno zmanjša.

Funkcija zenice

Zoženje zenice povzroča - podobno kot kamera - povečanje globinske ostrine. To je še posebej pomembno pri slikanju v bližini predmetov. Skladno s tem se refleksna zožitev zenice pojavi v bližini nastanitve.

Poleg tega robni žarki zbledijo, ko je zenica ozka, kar zmanjša zamegljenost zaradi sferične aberacije. Odvisnost širine zenice od svetlosti zagotavlja, da na mrežnico ne pade preveč in ne premalo svetlobe. Naklonjenost teče preko optični živec (optični živec, 2. lobanjski živec), ki prejema svetlobni dražljaj skozi številne postaje do območja pretectalis srednjega možgana v možganov Tam se začne eferentna pot, informacije se usmerijo na jedro v srednjem možganu, jedro Edinger Westphal na obeh straneh, od koder se aktivirajo parasimpatična vlakna nervus oculomotorius (3. lobanjski živec), ki končno pripeljejo do kontrakcija zenice Musculus sphincter na obeh straneh in s tem do zožitve zenice.

Med vlakni od očesa do srednjega možganov in nazaj se delno prečkajo tudi vlakna na nasprotni strani. Ko se torej osvetli eno oko, se ne zoži le zenica tega očesa (neposredna svetlobna reakcija), temveč tudi zenica drugega očesa (sporazumna svetlobna reakcija). Z vedenjem aferentnega in eferentnega tesno in o tem, da se pri učencu običajno zenici vedno zožita, lahko sklepamo o lokaciji poškodbe v primeru motenj zenicno-motoričnega sistema: Če je moten aferentni trakt (npr. optični živec), ko osvetljeno prizadeto oko ne bo prišlo niti do neposredne niti sporazumne svetlobne reakcije.

Ko pa je zdravo oko osvetljeno, se lahko sprožita obe reakciji. Obolelega očesa torej ni mogoče neposredno zožiti, lahko pa je sporazumno. Temu pravimo amaurotska togost zenic.

Če eferent tesno je moten (npr. okulomotorni živec), v prizadetem očesu ni zožitve, obstaja pa sporazumno zoženje zenice nasprotne strani, ker je zaznavanje svetlobnega dražljaja (aferentnost) nedotaknjeno, tako da je zdravo nasprotje stran se lahko stisne, ko nanjo pade svetloba. Če je zdrava nasprotna stran osvetljena, je tu neposredna svetlobna reakcija nedotaknjena, sporazumna na nasprotni strani pa ne. Prizadeto oko se torej ne more niti neposredno niti sporazumno zožiti.

To se imenuje absolutna togost zenic. Tretja motnja reakcije zenice je pupilotonija. V tem primeru je zenica prizadetega očesa pri svetlobi širša in v temi ožja kot pri zdravem očesu, pri čemer je svetlobna reakcija počasnejša, to pomeni, da se razširitev v temi in zoženje svetlobe upočasni.

Vzrok je motnja parasimpatičnih vlaken v eferentu tesno. Če simptomatologijo dodatno spremlja motnja mišic refleks v obeh (zlasti neproživost Ahilova tetiva refleks), bolezen imenujemo tudi Adiejev sindrom. Preskušanje zenicne reakcije je standardno pri skoraj vseh kliničnih pregledih in ima tudi pomembno vlogo pri koma in možganov diagnostika smrti.