Sopomenke
IOC, IOK, angleščina: mednarodni olimpijski komite V Nemčiji, imenovanem Mednarodni olimpijski komite s skupno angleško okrajšavo (IOC), je nevladno združenje s ciljem načrtovanja, organiziranja in izvedbe olimpijskih iger sodobnega časa. Ustanovitelj Pierre de Coubertin je leta 1915 preselil sedež MOK v švicarsko Lozano, s čimer je postal združen z vpisom v trgovinski register švicarskega civilnega zakonika. Leta 1981 je Švicarski zvezni svet Mednarodnemu olimpijskemu komiteju podelil status mednarodne organizacije po švicarski zakonodaji in mu odobril davčne privilegije.
MOK si pridržuje pokroviteljstvo olimpijskih iger in zahteva vse pravice do obstoječih simbolov v vsebini olimpijskih iger (olimpijski obroči itd.). Uradna jezika organizacije sta angleščina in francoščina. MOK je bil ustanovljen 23. junija 1894 na pariški Sorboni, ko je Pierre de Coubertin, prepričani filantrop, skušal zbližati narode sveta s skupnim športnim festivalom.
Ta, ki se je videl kot reformator šolstva, je priložnost prepoznal v oživitvi starodavnih olimpijskih iger z nenehno naraščajočo internacionalizacijo. 78 delegatov iz 37 športnih zvez iz 9 držav se je odločilo za izvedbo prvih olimpijskih iger modernega časa leta 1896 v Atenah. Ustanovni odbor je sestavljalo 13 moških iz 11 držav.
Prvi predsednik MOK je bil grški delegat Dimitrios Vikelas, literar, ki je zastopal prvo prizorišče. Vikelas je pisarno po igrah predal Pierru de Coubertinu kot predstavniku 2. olimpijskih iger v Parizu. Coubertin je stol stal kot izvoljena oseba do leta 1925, potem ko se je W. Sloane odpovedal stolu zaradi St.
Nemškega člana je treba zaman iskati v temeljnem osebju MOK, saj so na Coubertina vplivali tudi nenehni konflikti med Francijo in Nemčijo njegovih rojakov. Prvo nemško članico v MOK je januarja 1896 zagotovil podjetnik Willibald Gebhardt v pripravah na olimpijske igre v Atenah. Pierre de Coubertin je z oživitvijo olimpijskih iger želel prispevati k izgradnji mirnega in pravičnega sveta.
Z idejo o mednarodnem razumevanju s športno pošteno igro, sporočanjem vrednot in solidarnostjo je bil njegov človekoljubni pogled na svet preveden v praktično akcijo. Koncept olimpizma, ki ga je predstavil, je bil skovan in zaznamovan s fizičnimi, duševnimi in duhovnimi močmi v obliki mirnega tekmovanja. Sčasoma so se temu olimpijskemu gibanju pridružile številne športne organizacije.
Med najpomembnejšimi nalogami olimpijskega gibanja so posredovanje med narodi, boj proti diskriminaciji in drugi ter boj proti ciljanim doping v športu, ki je v zadnjih letih do desetletjih postal največji problem profesionaliziranega športa. Olimpijska listina obsega 64 člankov v 5 poglavjih. Gre za jasno opredeljen sklop pravil, ki opisuje potek olimpijskih iger in zagotavlja zavezujoče smernice za mednarodne športne zveze.
Prvič leta 1924 na zasedanju MOK v Rimu so bili ti predpisi in odločitve sistematično povzeti v pisni obliki. Vsebinsko olimpijska listina opredeljuje nekakšen kodeks ravnanja z etičnimi temelji. Letno redno srečanje vseh članov MOK je pravno najpomembnejši organ MOK.
Tako predsednik kot izvršni odbor, vsi člani in častni predsedniki so ponovno izvoljeni. Poleg tega se sprejemajo odločitve o olimpijski listini. Predsednik ali tretjina vseh članov skupaj ima pooblastilo za sklic izredne seje.
Posebno zanimanje je namenjeno izbiri prizorišč za prihodnje olimpijske igre. Vsak član ima en glas. Če pa je država še vedno izvoljena, predstavnik države ne sme glasovati.
Od obstoja Mednarodnega olimpijskega komiteja je bilo posameznih primerov odločilnih spopadov. V ustanovnih letih je šlo predvsem za bojkot odnosa posameznih držav do iger. Samo štiri leta po ustanovitvi se je fasada MOK začela drobiti, ko so bile igre 1900 in 1904 samo eno razočaranje. Prva svetovna vojna je Coubertina prisilila, da je sedež Mednarodnega olimpijskega komiteja preselil v Švico, da bi rešil olimpijske igre. od izgube.
Vendar pa je bolj odločilna od zunanje krize notranja kriza leta 1998, ko je postalo znano, da je bilo več članov MOK podkupljenih za gostitev zimskih olimpijskih iger 2002 v Salt Lake Cityju. Posledično je moralo 11 članov MOK odstopiti, štirje drugi pa so prejeli opozorila. Marca 1999 je bila za pregled zadevnih primerov sklicana Komisija za etiko in reforme.
Razkritje financ, večja preglednost in obveščanje javnosti na sestankih so bile prve vidne posledice škandala leta 1999. Predloge komisije za reformo je Generalna skupščina MOK sprejela 10. in 11. decembra 1999, olimpijska listina pa je bila nato spremenjena. Novoizvoljeni člani so tako na položaju osem let, lahko pa so ponovno izvoljeni za osem let in morajo odstopiti najpozneje po 70. letu starosti.
Nobena država ne sme zastopati več kot enega člana v MOK. Od leta 1999 petnajstčlansko izvršno komisijo sestavljajo predsednik, podpredsedniki in predstavnik športnikov. Komisija se sestaja osemkrat na leto in odloča o morebitnih spremembah na olimpijskih igrah. Sestava MOK se je spremenila na naslednji način:
- 70 osebnih članov
- 15 olimpijskih športnikov (11 s poletnih in 4 z zimskih)
- 15 predstavnikov IF (športnih združenj)
- 15 predstavnikov NOK (Nacionalnega olimpijskega komiteja)
