Mejni sindrom pri otrocih

Predstavitev

Mejni sindrom je osebnostna motnja in kot taka ni diagnosticirana kot taka v skladu s skupnimi diagnostičnimi merili do začetka odraslosti. Vendar obstajajo otroci, ki kažejo podobne simptome in jim je diagnosticirana meja osebnostna motnja, četudi se to le uradno odraža v uradnih merilih za diagnozo. Ti otroci, ki trpijo za mejo osebnostna motnja so pogosto doživljali močan stres v medosebnih in družinskih odnosih ali travmatičnih dogodkih.

Otroci trpijo zaradi nestabilnega, zapoznelega ali motenega razvoja, motnje samopodobe ter agresivnosti in impulzivnosti. Zanje so značilni strašljivi in ​​oklepajoči odnosi s skrbniki in težave s stiki z vrstniki. The mejni sindrom pri otrocih so, tako kot pri odraslih, značilni nestabilni človeški odnosi, ki se izmenično povezujejo z idealizacijo partnerja ali razvrednotenjem lastne osebe.

Sem spadajo tako motena samozavest kot tudi vztrajna stanja praznine in dolgčasa ter nezmožnost biti sam. Tudi samopoškodovanje do poskusa samomora je eden najpomembnejših simptomov. Impulzivno in včasih agresivno vedenje in hudo nihanje razpoloženja se lahko pojavijo tudi v mejni sindrom.

Poleg naštetih kriterijev za mejno osebnostno motnjo je treba zagotoviti, da je ta motnja obstojna in razširjena ter se zdi malo verjetno, da je omejena na samo eno razvojno fazo. Nihanje v razpoloženjuna primer v puberteti se lahko pojavijo pogosteje, vendar so v tem kontekstu naravni in življenjsko pomembni pojav. Jasno jih je treba razlikovati od patoloških nihanje razpoloženja da bi omogočili pravilno terapijo.

To otežuje dejstvo, da je prehod med običajnim in patološkim vedenjem pogosto tekoč. Zato je treba v primeru mejne osebnostne motnje skrbno paziti, kako hudi in kako pogosto se pojavijo zgoraj opisani simptomi. Tako kot pri mnogih psihiatričnih boleznih tudi mejna osebnostna motnja združuje širok spekter simptomov različnih stopenj resnosti.

Dokazana je tudi razlika med spoloma. Dekleta so bolj dovzetna za samopoškodovanje, čustveno nestabilnost in dolgotrajne občutke osamljenosti in praznine. Po drugi strani pa fantje pogosto trpijo zaradi šibkega nadzora impulzov.

Agresija in napadi so med značilnimi simptomi mejne motnje. Vendar se to redno pojavlja tudi pri zdravih otrocih, zlasti kadar so utrujeni ali jim je kaj odrečeno. Agresija zaradi otrokove sebičnosti je torej normalna.

Vendar še posebej pogoste izzvane agresije ali izzvani napadi brez sprožilca kažejo na notranji konflikt otroka in so pogostejši pri mejnih bolnikih. Samopoškodljivo vedenje je zelo pogosto pri mejnih motnjah, zlasti pri mladostnikih. Takšno vedenje, kot je praskanje (samopoškodovanje z rezilom ali podobno, običajno na rokah ali nogah), je pri otrocih precej redko. Ampak brcanje proti sebi ali tolčenje svojega Glava ob steni se štejejo tudi za samopoškodbe in jih je mogoče opaziti v otroštvo. Ti simptomi kažejo na resno motnjo in jasno ločujejo mejni sindrom od naravnih nihanj razpoloženja in podobno v tej starosti.