Mejni sindrom

Čustveno nestabilna osebnostna motnja, BPD, BPS, samopoškodbe, parasuicidnost angleščina: borderline

Definicija

Mejna motnja je tako imenovana osebnostna motnja "čustveno nestabilnega" tipa. Tu se osebnost razume kot značilnosti in vedenje osebe, s katero se odzove in bo odzval na določene situacije. Čustvena nestabilnost pomeni, da mejna motnja povzroča težave pri uravnavanju razpoloženja, tako imenovani "afekt". Majhni dražljaji, pa naj gre za situacije od zunaj ali za lastne napete misli, so pogosto dovolj, da sprožijo zelo visoko stopnjo vzburjenja (pozitivnega ali negativnega). Še več, po tem vznemirjenju traja zelo dolgo, dokler se razpoloženje ne vrne na raven, kakršna je bila pred dogodkom ali mislijo.

Je ozdravljiva?

Pri duševnih boleznih, tako kot pri mnogih somatskih (tj. Fizičnih) boleznih, kot je rak, se izraz "remisija" uporablja v tehničnem žargonu namesto "ozdravljivost". Opredelitev remisije v primeru mejne črte osebnostna motnja se meri z dejstvom, da se toliko let niso pojavili nobeni simptomi, značilni za bolezen. V primeru meje osebnostna motnja, študije so medtem pokazale številne indikacije, da bolezen pogosto traja več let po začetku, vendar se nato pri mnogih bolnikih remizira, tj. simptomi se ne pojavijo.

Ta remisija se pojavi po zelo različnih obdobjih bolezni. Ena študija je na primer po štirih letih odkrila remisijo pri slabih 50% bolnikov, dve leti kasneje pa je 4% bolnikov že bilo v remisiji. Novejša študija je pokazala remisijo pri skoraj 70% bolnikov 90 let po diagnozi.

V primerjavi s številnimi drugimi duševnimi boleznimi lahko zato mejno osebnostno motnjo obravnavamo kot možno zdravilo v najširšem smislu. Opaziti pa je, da imajo mnogi bolniki, ki že vrsto let nimajo simptomov bolezni, na določenih področjih vsakdanjega življenja še vedno več težav kot duševno zdravi ljudje. Zlasti socialna integracija (stabilna partnerstva, prijateljstva, splošni stiki z drugimi ljudmi) je pri bolnikih z mejno osebnostno motnjo pogosto slabša kot pri drugih.

Študije pa kažejo, da se socialna integracija izboljšuje, ko mineva več let od remisije (tj. "Celjenja"). Poleg tega imajo pacienti, ki so v mladosti in zgodnji odraslosti trpeli za mejno osebnostno motnjo, v svojem življenju veliko večjo pojavnost tako imenovanih afektivnih motenj. Tej vključujejo depresija ali manično-depresivno bolezen. Anksioznost in motnje hranjenja ter zloraba substanc se pogosteje pojavljajo tudi pri bolnikih z odpuščanjem na meji kot pri običajni populaciji.

Je dedno?

Ali je mejna bolezen dedna, se že vrsto let razpravlja in raziskuje. Zaenkrat pa še ni dokazov, da gre za bolezen, ki je dedna v pravem pomenu besede. Vendar se zdi, da se nekatere značilnosti, kot je nagnjenost k čustveni nestabilnosti, pogosteje pojavljajo pri otrocih bolnih staršev. Glede na trenutno stanje raziskav pa do izbruha bolezni pride le, če se dodajo drugi dejavniki, na primer nekateri življenjski pogoji ali vedenjski vzorci. Na primer, dokazano je bilo, da so ljudje, ki trpijo za mejno motnjo, v preteklosti že imeli nadpovprečno izkušnjo spolne zlorabe ali nasilja.