Menierejeva bolezen

Sinonimi v širšem pomenu

Menièrejeva bolezen; omotica v notranjem ušesu, nenadna izguba sluha, vrtoglavica, organ za ravnotežje Slovenščina: Menièrejeva bolezen

Definicija Menièrejeva bolezen

Menièrejeva bolezen je bolezen notranje uho in ga je leta 1861 prvič in impresivno opisal francoski zdravnik Prosper Menière. Za Menierejevo bolezen je značilno povečano kopičenje tekočine (hidrops) v membranskem labirintu notranje uho (glej Anatomija ušesa). Posledica tega je patološko zvišanje pritiska v notranjem ušesu. To zvišanje pritiska vodi do tipičnih znakov bolezni (simptomi / pritožbe): nenadnih, neizzvanih vrtoglavica, enostransko zvonjenje v ušesih (tinitus) in enostransko izguba sluha ali okvara sluha. Slabost in bruhanje lahko tudi pojavijo.

Pojav / pogostost

Pogostost (incidenca) te bolezni notranjega ušesa je v industrializiranih državah ocenjena na 1: 1000. Menièrejeva bolezen prizadene zlasti ljudi med 40 in 60 leti. Vsak 5. bolnik ima pozitivno družinsko anamnezo, torej sorodnik prve stopnje trpi tudi za Menièrejevo boleznijo, zato obstaja sum na genetsko komponento. Možno je, da virusne okužbe, kajenje, so alergije, stres in uživanje alkohola morda prispevali k pojavu bolezni.

Vzrok / Geneza

Izvor bolezni (patogeneza) ni popolnoma razumljen. Predpostavlja se, da obstaja neskladje med tvorbo in odstranjevanjem tekočine iz notranjega ušesa, podane pa so naslednje razlage: Okvara endolimfe (tekočine v notranjem ušesu) se pojavi, tekočina v membranskem notranje uho. To je bodisi kvantitativna, torej kvantitativna motnja proizvodnje ali kvalitativna motnja, pri kateri pride do spremembe sestave tekočine v notranjem ušesu.

Posledica tega je visok tlak, ki povzroči pretrganje endolimfatične cevi in ​​endolimfa prodre organ ravnotežja, kar vodi do lažnih poročil o občutku ravnovesje in notranje uho. Mešanje endo- in perilimfe vodi do tipičnih simptomov meniere: solza v endolimfatični cevi ali motnja prepustnosti mejnih membran med kostnim in membranskim labirintom sta možna razloga za razvoj simptomov pri bolniku. Sumi se, da je mešanje kalij-bogate (endolimfe) in natrijev-bogate (perilimfne) tekočine poškodujejo celice sluha (lasje celice).

O drugih vzrokih lahko izveste pod našo temo: Vrtoglavica, ki jo lahko povzroči notranje uho

• Moten je privzem (absorpcija) endolimfe v saccus endolymphaticus, vrečko (sacculus) notranjega ušesa, napolnjeno z endolifom, ki mu lahko rečemo tudi »rezervoar endolimfe«. - Ductus endolymphaticus je zaprt in je neposredno povezan s polžjo in arkadnim sistemom, ki vodi endolif do rezervoarja (saccus endolymphaticus). - saccus endolymohaticus v endolimfatični prostor sprošča onkotsko aktivne snovi, tj. Snovi, ki delujejo na vodo.
• Vertigo
• Tinitus
• Izguba sluha. 1. polkrožni kanali 2. sakulus 3. utrikulus Ker je presnova notranjega ušesa zelo zapleten proces, ga lahko motijo ​​tudi manjši vplivi. Poleg tega na presnovo notranjega ušesa vpliva avtonomna živčni sistem.

Vegetativni živčni sistem je nato povezano s čustvenim stanjem človeka. Iz teh razlogov se domneva, da so lahko psihološko stresne situacije in povečan stres tudi sprožilec Menièrejeve bolezni. Zanimiv je tudi podatek, da imajo mnogi ljudje z Menièrejevo boleznijo podoben osebnostni profil.

Med pogosto opaženimi značajskimi lastnostmi bolnikov je težnja k perfekcionizmu in ambicioznosti. Te lastnosti pogosto vodijo do tega, da so bolniki pod velikim pritiskom. Poleg tega epileptične napade pogosto izzovejo stresne situacije, napadi pa nato sprožijo povečan stres. Tako se lahko bolniki hitro znajdejo v začaranem krogu stresa in napadov. Sprostitev vaje in psihoterapija pomagajo mnogim bolnikom, da se popravijo.