Možganske ciste pri otrocih | Možganske ciste

Možganske ciste pri otrocih

Ker so kapi ali paraziti (vsaj v Nemčiji), ki lahko pri odraslih povzročijo nastanek cist, pri otrocih praviloma manj pogosti, večina možganov ciste so prirojene pri otrocih. To so votli prostori, ki so bili ustvarjeni med možganov poleg običajnega sistema možganskih prekatov in so pogosto napolnjeni s cerebralno tekočino. Sem spadajo na primer tako imenovane arahnoidne ciste.

Te ciste načeloma niso nevarne. Vendar pa lahko, odvisno od njihove lokacije, povzročijo kopičenje možganske tekočine, ki običajno lahko prosto teče v možganov. V tem primeru se lahko razvije tako imenovani hidrocefalus (hidrocefalus), ki ga je treba akutno zdraviti in lahko povzroči nadaljnjo škodo.

V zelo redkih primerih lahko možganska cista povzroči celo deformacijo lobanja. Običajno pa ciste sploh niso opazne in jih pogosto kasneje v življenju odkrijemo le slučajno. Razlog za operacijo je poleg hidrocefalusa lahko tudi velikost ciste pri majhnih otrocih.

V primeru zelo velikih cist se pogosto izvaja operacija, da se možganom omogoči nadaljnji razvoj. Nato je treba redno preverjati znano cisto, saj bo na primer v primeru močne rasti kasneje morda treba odstraniti. Tudi če simptomi, kot so glavoboli ali epileptični napadi se pojavijo kasneje, ciste je treba vključiti v diagnozo, vendar v mnogih primerih nikoli ne povzročajo težav.

Skupina pleksusnih horoidnih cist igra posebno vlogo tudi pri dojenčkih, ki so še nerojeni. Te ciste nastanejo na področjih možganskih prekatov, ki so odgovorni za proizvodnjo možganske tekočine. Pogosto jih je mogoče zaznati med prenatalnim ultrazvok pregled.

Vendar sami običajno nimajo vrednosti bolezni. Samo v primeru zelo velikih plexus choroideus ciste, ki se pojavijo na obeh straneh, je treba razmisliti o nadaljnji prenatalni diagnostiki. V tem primeru govorimo o tako imenovanem mehkem markerju. To je nenormalnost, ki bi lahko bila znak nadaljnjih malformacij in invalidnosti, vendar ni dokončna ali izključna. Te enostranske ciste običajno same izginejo pred rojstvom in tudi niso znak nadaljnjih bolezni.