Naloga želodčne kisline
Na območju očesnega dna in korpusa želodec, celice želodčna sluznica izločajo klorovodikovo kislino (HCl), ki je glavna sestavina želodčnega soka. Tu klorovodikova kislina doseže koncentracijo do 150 mM, kar omogoča, da se vrednost pH lokalno spusti na vrednosti pod 1.0. Ta nizka vrednost pH preprečuje rast bakterije in drugih patogenov.
Poleg tega beljakovin vsebovan v denaturiranju celulozne kaše (= struktura je uničena) v kislem okolju in ga tako lažje razcepijo peptidaze. Druga pomembna funkcija želodčna kislina je aktivacija neaktivnega pepsinogena, ki ga proizvajajo glavne celice želodec sluznica, do pepsina, peptidaze, ki se cepi beljakovin jemljejo s hrano. Parietalne celice v sluznica tvorijo HCl z izločanjem vodikovih protonov v lumen želodca preko H + K + -ATPaz ("protonske črpalke") v apikalni (zgornji) membrani aktiviranih parietalnih celic.
Koncentracija protona v želodčnem soku je lahko do 150 mmol / l in je tako 106-krat večja kot v kri. Kloridni ioni sledijo protonom po apikalnih kloridnih kanalih v želodec nastane lumen in HCl. Korak izločanja klorovodikove kisline, ki določa hitrost, je vključitev protonskih črpalk v apikalno membrano dokumentnih celic: v stanju mirovanja se H + K + -ATPaze shranijo v tubulovezikule, po aktivaciji pa se zlijejo z celična membrana.
Odpoved želodčnemu soku
V žlezah želodčna sluznica obstajajo različne vrste celic, sekundarne celice, parietalne celice, glavne celice in endokrine celice. Skupaj na dan proizvedejo 2-3 l želodčnega soka, izotonične tekočine, katere glavne sestavine so klorovodikova kislina, pepsinogeni, sluz, bikarbonat in notranji faktor. Vrednost pH želodčnega soka v veliki meri določa želodčna kislina in se giblje med 1 in 7, odvisno od proizvodnje kisline. Izločanje se prilagodi potrebam, zato se med interdigestivnimi fazami (fazami med obroki) neprestano izloča majhna količina želodčnega soka, največje izločanje pa se pojavi po zaužitju hrane. Proizvodnja želodčnega soka je predmet kompleksne endokrine regulacije, ki jo nadzira množica prebavil hormoni in nevrotransmiterji: Gastrin, histamin in acetilholin spodbujajo izločanje želodčnega soka, medtem ko somatostatin, GIP (želodčni zaviralni proteini), sekrein, CCK (holecistokinin) in prostaglandin E2 delujejo zaviralno.
Naloga vratarja želodca
Želodčna vrata (pylorus) so sestavljena iz gladkih mišic v obliki obroča, ki na izhodu iz želodca tvorijo močno mišico zapiralko (M. sphinkter pylori) in tako ločujejo želodec od dvanajstnik. Naloga pilorusa je, da homogenizirano celulozo v delih prenaša v želodec dvanajstnik z ritmično popadki. Prav tako preprečuje pretok črevesne vsebine nazaj v želodec. Odprtje pilorusa nadzira nervus vagus z refleksom (pilorični refleks), ki sproži peristaltične krčne valove, ki omogočajo majhnim delom (bolusom) želodčne vsebine (himus), da vstopijo v dvanajstnik. Poleg tega pilorično območje vsebuje žleze, ki izločajo osnovni izloček, ki služi nevtralizaciji kisle celuloze.
