Individuacija je razvoj lastnih sposobnosti in iskanje lastnih vrednot. Tako je izraz pogosto sinonim za izraz samoaktualizacija. Konflikt med individuacijo in odvisnostjo velja za glavni vir duševna bolezen.
Kaj je individuacija?
Individuacija je razvoj lastnih sposobnosti in iskanje lastnih vrednot. Tako je izraz pogosto sinonim za izraz samoaktualizacija. Psihologija uporablja izraz individuacija za opis poti do sebe kot svoje celote. Individuacija je tako razumljena kot proces postajanja celote, ki ljudem omogoča, da najdejo svojo edinstvenost in individualnost. Skozi ta proces oseba postane posameznik, kakršen dejansko je in je neodvisen od drugih. Ta proces poleg razvoja lastnih sposobnosti in možnosti vključuje tudi ozaveščanje lastne individualnosti. Po individuaciji človek sebe doživlja kot nekaj unikatnega in se zaveda kot nekaj svojega. Individuacija kot psihološki koncept sega nazaj do CG Jung, ki je v procesu videl proces vseživljenjskega približevanja lastnemu jazu. S svojim razumevanjem individuacije se je Jung distanciral od pogledov Sigmunda Freuda na isto temo in se bolj premaknil na stran Alfreda Adlerja. Jung je v svojih pripombah o individuaciji poudaril predvsem odrešitev, ki predstavlja koncept. Kot je dejal, lahko s postopkom individuacije človek končno ravna tako, kot se počuti. Tako je za Junga individuacija na koncu osvoboditev od zunanjih omejitev. ZDA psihiater in psihoterapevt Erickson sta najprej individuacijo povezala z hipnoterapijo in na ta način nezavedno uporabil kot vir za samouresničitev.
Funkcija in naloga
Človek odrašča v družbenih skupnostih in mu te skupnosti dajejo norme, vrednote in omejitve. Na ta način se delno drži, ne da bi se spraševal o vrednotah drugih ljudi, ki ne ustrezajo nujno njegovim lastnim vrednotam. Ta pojav je v nasprotju z njegovo individualnostjo. Individuacija ustreza obvladovanju in obdelavi tega konflikta. Za premagovanje konflikta posameznik dvomi o normah in vrednotah drugih, kot so starši in prijatelji, in jih po potrebi preglasi. Iskanje lastnih norm ali vrednot je eden najpomembnejših dejavnikov v tem procesu. Posameznik se mora naučiti razočarati pričakovanja ali razbiti določene prepovedi, ki mu ne ustrezajo. Za socializacijo je do neke mere potrebno prilagajanje drugim. Če pa je ta osnovni ukrep presežen, lahko kaže na nezdrave učinke na razvoj posameznika. Z individuacijo se posameznik osvobodi nezdravih učinkov in svojo osebnost organizira na bolj osvobojen način. Cilj je izboljšanje notranje strukture. Za Freuda individuacija ustreza življenjski poti, ki vedno znova zahteva aktivno in zavestno obvladovanje konfliktov v opisanem smislu. Težave se pojavljajo znova in znova in človeško bitje mora sprejemati tako, da lahko zanje vedno na novo odgovori pred seboj. Individuacija človeka pri njegovih odločitvah osvobodi, kaj bi moral početi v skladu z drugimi ali kaj bi bilo prav za druge in mu dovoli, da prisluhne sebi, kje najde pravo odločitev zase. Milton H. Erickson si je prizadeval tudi za individualizacijo s svojimi posebej razvitimi hipnoterapijo. Medtem obstajajo vprašalniki, ki merijo stopnjo razvoja individuacije, na primer PAFS-Q, ki temelji na osebni avtoriteti v družinskem sistemu. Samorazvoj v tem vprašalniku se nanaša na individuacijo v družinskih dogodkih več generacij. Psihoanalitičarka Margaret Mahler se je ukvarjala tudi z individuacijo in predvsem opisuje razvoj otroka kot proces ločenosti in individuacije. Zanjo je proces individuacije zaporedje razvojnih korakov in ima za cilj posamezne značilnosti.
Bolezni in motnje
Psihodinamični pristop tako imenovane osnovne konflikte in njihovo obdelavo prepozna kot nujni del vsakega človekovega razvoja. Deloma so duševne motnje, ne glede na njihovo naravo, razvrščene v eno od osmih osnovnih vrst konfliktov, da bi se izoblikovale obravnave. Tako rekoč se domneva, da so psihološke težave vedno posledica neustreznega vodenja enega od osem konfliktnih vrst. Prva od teh vrst konfliktov je konflikt odvisnosti od individuacije, zaradi česar človek v skrajnem primeru išče odnos z visoko odvisnostjo, v nasprotnem primeru pa vedno ohranja čustveno neodvisnost, tako da nikoli ne more izpolniti svojih potlačenih želja po navezanosti. Da so pravzaprav vse duševne bolezni posledica enega od osmih osnovnih konfliktov, je zelo sporno. Človek pa je vsaj skupna žival, ki se kljub temu želi izpolniti in izkusiti v svoji individualnosti. Te osnovne človekove potrebe, ki se zdijo nezdružljive, zagotovo prinašajo potencial za psihološke konflikte in tako lahko zagotovo spodbujajo psihoze ali depresije ali vsaj prispevajo k njihovemu razvoju. Na primer, tisti, ki samoaktualizacije sploh ne doživljajo in jo doživljajo izključno v odvisnosti od skupnosti, so lahko nagnjeni k depresija. Enako velja za tiste, ki za svojo individuacijo sprejemajo absolutno osončenost. Da bi našli sredino med samozavestjo in odvisnostjo, je treba življenje večkrat sprijazniti z osnovnim konfliktom individuacije in odvisnosti ter se spoprijeti s trenutnimi težavami, ki izhajajo iz tega osnovnega konflikta.
