Samospoštovanje v psihologiji je vrednotenje samega sebe v primerjavi z drugimi. Nevropsihološki model telesne sheme velja za sidrišče lastne vrednosti. Patološko samopodobo trpijo narcisi.
Kaj je samopodoba?
V psihologiji je samopodoba vrednotenje samega sebe v primerjavi z drugimi ljudmi. Vsak človek si da določeno oceno. Ta ocena izhaja iz lastnih pozitivnih ali negativnih izkušenj, pa tudi iz primerjave samega sebe z drugimi. Rezultat primerjave je znan tudi kot lastna vrednost ali samozavest. Sinonimni izrazi so samozavest ali samopodoba. Z nevropsihološkega vidika je samozavest zasidrana v telesni shemi. Zato se lahko razvije le iz zaznavanja lastnega telesa, ki se razlikuje od okolja. Pretežno pa samozavest oblikujejo socialni dejavniki. Tako se samospoštovanje nanaša na lastno osebnost, lastne sposobnosti, pridobljene izkušnje ali občutek samega sebe. Kot koncept v znanstveni psihologiji je samospoštovanje predvsem tema osebnostne psihologije in diferencialne psihologije. Samopodoba je s psihološkega vidika ena od treh komponent sebe. Ustreza afektivni komponenti. Kognitivna komponenta je samopodoba. Konativna komponenta je znana kot samoizražanje.
Funkcija in naloga
Shema telesa je nevropsihološki koncept, ki obstaja od rojstva. Opisuje koncept lastnega telesa, vključno z razmejitvijo telesne površine z okoljem. Verjetno je shema telesa genetsko zasidrana in se razvija v kontekstu interakcije z okoljem. Razvoj jezika prispeva tudi del k oblikovanju telesne sheme. Samozavedanje je nujno odvisno od telesne sheme. Vrednotenje lastne osebe ni mogoče brez zavedanja lastne osebe. Oseba prejme informacije, povezane s seboj, iz treh različnih virov. Samoopazovanje ga obvešča o vedenju in izkušnjah. Ta opažanja lahko primerjamo s prejšnjimi dogodki in s tem vodi na pozitivne ali negativne samoocene. Drugi vir je družba. Glede na socialno primerjavo z drugimi človek sebe doživlja drugače. Povratne informacije drugih so tretji vir informacij, povezanih s samim seboj. Posameznik svojo lastno vrednost črpa na družbeni ravni iz različnih virov lastne vrednosti. Prehodni vir lastne vrednosti je na primer lepota. Ti kratkotrajni viri so bolj dovzetni za padce lastne vrednosti. Človekova samopodoba vpliva na vsako njegovo vedenje in s tem na primer na celotno njegovo družbeno življenje. Tudi majhni otroci razvijejo lastno vrednost z ocenjevanjem »dobrega« ali »slabega«. Z razvojem družbena primerjava z drugimi postaja vse pomembnejša. Na pragu novih faz življenja je samozavest običajno v vzponu. Dvom o sebi je značilen predvsem za puberteto. Pri deklicah samozavest v tem času upada, ker njihov pubertetni razvoj običajno ni v korelaciji z družbeno zastavljenimi ideali lepote, vendar tudi njihov izkustveni prostor še ne zadošča za razumevanje pretiravanja in umetnosti teh idealov. V odrasli dobi družinski in poklicni uspehi in neuspehi spremenijo do takrat razvito samopodobo. Samozavest doseže vrh pri približno 60. letu starosti. Zaradi spremembe socialno-ekonomskega stanja v starosti običajno nato nekoliko upade. Samopodoba je lahko motena v obe smeri. Previsoka samozavest in s tem dovzetnost za blodnje veličine je s psihološkega vidika prav tako nezdrava kot nizka samozavest in dovzetnost za odpoved ali sovraštvo do sebe. Negotovosti lahko sprožijo obe obliki motene samopodobe.
Bolezni in pritožbe
Ena najbolj znanih motenj, ki vključujejo moteno samopodobo, je narcisizem. Vsak dan narcisizem ni patološko. Zanj je značilna napihnjena, nadrealistično pozitivna samoevalvacija in samozadostnost ali pomanjkanje upoštevanja drugih. Vendar pa so po raziskavah vsakdanji narcisi čustveno stabilni. Sodobno psihiatrijo zanima samo to narcisizem ko narcistične osebnostne lastnosti vodi na težave pri prilagajanju na posamezne življenjske situacije ali lastno življenjsko okolje. Ta pojav je znan kot narcistična motnja osebnosti. Bolniki se borijo s svojim življenjem, ker ne morejo zadovoljiti povečane potrebe po občudovanju. Rezultat so čustvena nestabilnost, bipolarnost, občutki pomanjkanja in izjemna občutljivost na kakršno koli kritiko. Simptomi so lahko tudi sram, osamljenost in strah ali neobvladljiva jeza. Predvsem psihologija sumi na sidro narcizma, pa tudi na večino drugih motenj samopodobe, v odzivnosti staršev med otroštvo. V današnjem času pa so motnje samopodobe nenazadnje posledica primerjave z nerealnimi medijskimi ideali. Motena samopodoba lahko spodbuja sekundarne psihološke motnje, na primer motnje hranjenja. V določeni fazi prizadeti pogosto trpijo tudi zaradi motenega zaznavanja telesa. Samospoštovanje psihologi najpogosteje ocenjujejo z vprašalniki za samoopis. "Rosenbergova lestvica samospoštovanja" je najbolj znana enodimenzionalna metoda. Teorije samopodobe predpostavljajo hierarhično strukturiranje samopodobe. Zato se danes za določanje uporabljajo tudi večdimenzionalne lestvice samopodobe, na primer 'Lestvica občutkov pomanjkljivosti'. Nekateri psihologi celo poskušajo zajeti implicitno samopodobo. To spontano in nezavedno vrednotenje samega sebe določajo postopki, kot je test "implicitne zveze". Reakcijski časi naj bi pokazali samozavest. Če obstaja razlika med eksplicitno in implicitno samopodobo, je prisotna tudi motnja samopodobe. Major depresija lahko izvira tudi iz nizke samozavesti.
