Kemorecepcija je zaznavna kvaliteta občutka Vonj in ključi in s pomočjo hemoreceptorjev registrira kemične snovi v zraku. Na primer, kemoreceptorji merijo parcialni tlak kisik in sprožite dihanje, da preprečite hipoksijo. Pri bolnikih z MCS (stanje z minimalno zavestjo) je kemorecepcija poslabšana.
Kaj je kemorecepcija?
Kemorecepcija je zaznavna kvaliteta občutka Vonj in ključi, registriranje kemičnih snovi v zraku s kemoreceptorji. Eterorocepcija skupaj z interocepcijo tvori celoto človeškega zaznavnega sistema. V medicini je eksterocepcija zaznavanje zunanjih dražljajev. Sistemi zaznavanja za to vrsto zaznavanja so čutilo vida, sluh, dotik in čut Vonj in ključi. Vonj in okus sta tesno medsebojno povezana in se delno prekrivata pri obdelavi. Različne zaznavne lastnosti igrajo vlogo za čutila za vonj in okus. Ena najpomembnejših zaznavnih lastnosti na tem področju je kemorecepcija. To je fiziološki proces, ki omogoča, da se kemijski signali iz okolja vežejo na kemoreceptorje čuta za vonj in okus. Prisotnost določene molekule, na primer, lahko sproži vezavo. Kemoreceptorji pretvorijo dražljaje v akcijski potencial in jih naredite dostopne osrednji živčni sistem. Kemoreceptorji se nahajajo v sluznicah nos pa tudi ustno sluznica. Specializirani so za zaznavanje kemičnih snovi v zraku ali v tekočinah in nenazadnje uravnavajo dihanje. Ljudje imajo približno 320 različnih kemoreceptorjev. Živali z izrazitim vohom imajo kemoreceptorje za več kot 1000 različnih kemikalij molekule.
Funkcija in naloga
Kemoreceptorji človeka ščitijo pred kemikalijami v zraku in tekočinah. Sodelujejo tudi pri uravnavanju dihanja, prilagajanju žilnega tona in uravnavanju kislinsko-bazične ravnovesje. Medicina razlikuje kemorecepcijo od zaznavanja s strani osrednjih kemoreceptorjev in senzoričnega vnosa od perifernih kemoreceptorjev. Osrednji hemoreceptorji se nahajajo v cirkulacijskem središču možgansko deblo (formatio reticularis) in izmerite pH in delni tlak CO2 v cerebrospinalni tekočini. Periferni kemoreceptorji se nahajajo v glomeri carotica in glomera aortica. Njihovo področje odgovornosti je občutljivost na protone pH, do kalij, na parcialni tlak O2 in na parcialni tlak CO2. Vsi periferni kemoreceptorji imajo izrazito visoko občutljivost na kisik. Ko delni tlak O2 pade pod tako imenovani prag O2 110 mm Hg, vzbudijo aferent živci dihalnega centra in uravnavajo vitalno dihanje za preprečevanje hipoksije. Periferni kemoreceptorji so med glomus celicami in predstavljajo žilne vozličke, ki jih prejmejo kri skozi stranske veje sosednjih arterij. To kri oskrba jih naredi med najboljše perfuzijske organe. V kontekstu perifernih kemoreceptorjev ločimo glomusne celice tipa I in tipa II. Te celice se nahajajo dvostransko na ločevalnem zaporedju skupnega karotidna arterija in v aorti glomus aorticum. S tega območja segajo do subklavije arterije. Informacije o hipoksiji potujejo kot vagusnega živca in skozi glosofaringealni živec pride do dihalnega centra. V dihalnem centru, dihanje se začne na podlagi teh informacij. Poleg sprožilnega območja kemoreceptorjev na dnu četrtega prekata znotraj območja postrema se v sluznica prebavil. Ti senzorji igrajo pomembno vlogo pri refleksu bruhanje. Senzorji so občutljivi na snovi, kot so bakterijski toksini, emetin, koncentrirana fiziološka raztopina in baker sulfat. Torej, čeprav so kemosenzorji v prvi vrsti odgovorni za interocepcijo v smislu kemičnega zaznavanja tekočin in plinov v lastnem telesu, človeka varujejo tudi pred uživanjem nekaterih snovi od zunaj v smislu eksterocepcije.
Bolezni in bolezni
Poseben položaj med boleznimi, povezanimi s kemorecepcijo, zavzema večkratna intoleranca na kemikalije, to je sindrom z močno intoleranco za hlapljive kemikalije, kot so dišave, cigaretni dim, topila ali izpušni plini. Dolgo časa se je razpravljalo, ali je treba bolezen uvrstiti med psihosomatske ali toksikološke. Po nedavnih študijah gre za večfaktorsko motnjo z vidika obeh področij. Bolnike z MCS prizadenejo predvsem utrujenost, izčrpanost, koncentracija motnje, glavoboli in gori oči. Poleg tega jih pogosto pesti izguba spomin, zasoplost, omotica ali mišično-skeletne težave. Lahko se pojavijo tudi težave s prebavili in dermatološke težave. V zvezi z domnevnimi vzroki bolezni je bilo razvitih več teorij. Ena od teh teorij je, da je nestrpnost posledica poklicnega ali okoljskega konteksta in je lahko predmet genetske vpletenosti. Zastrupitve, okvarjene živčne in hormonske funkcije ali težave z dihali in znižanje praga živčnega sprožilca naj bi imeli vzročno vlogo. Kemični sprožilci vključujejo topila, pesticide, kovine in produkte zgorevanja. Druge teorije predvidevajo prvotno izpostavljenost nevrotoksičnim onesnaževalcem, ki jo spremljajo nespecifični simptomi nevrotoksičnih zastrupitev. Po tej začetni izpostavljenosti so učinki reverzibilni, vendar lahko v primeru dodatnih stresorjev ali pri dovzetnih posameznikih začetna izpostavljenost preide v kronično obliko. Tretja teorija ocenjuje nestrpnost kot povsem psihiatrično motnjo in jo povezuje z njo depresija, nevroza ali kemofobija. Poleg te motnje je nelagodje ali celo neuspeh kemorecepcije, večinoma povezan z prevodnimi živčnimi potmi in obdelavo možganov območja igrajo vlogo. V primeru lezij na prizadetih območjih osrednjega živčni sistemlahko pride do hude disregulacije, ki med drugim vpliva na dihanje in kislinsko-bazično snov ravnovesje. Kot del avtonomne živčni sistem, dihalni center je manj občutljiv na nevrološke bolezni, kot npr multipla skleroza, kot da kap, ishemija ali sorodni pojavi.
