Ontogeneza je razvoj posameznega bitja in se razlikuje od filogeneze, ki jo poznamo kot razvoj plemen. Koncept ontogeneze sega do Ernsta Haeckela. V sodobni psihologiji in medicini imajo vlogo tako ontogenetski kot filogenetski vidiki.
Kaj je ontogeneza?
Razvojna biologija in tudi sodobna medicina navadno obravnavata razvoj živih bitij od oplojenega jajčeca do odraslih živih bitij pod izrazom ontogeneza. Izraz ontogeneza izvira od Ernsta Haeckela, ki ga je prvič uporabil v 19. stoletju. Medtem je ontogeneza povezana z razvojem posameznega bitja in je posledično v nasprotju s filogenezo. Ontogeneza obravnava zgodovino strukturnih sprememb določene entitete. V razvojni psihologiji je ontogeneza psihološki razvoj posameznika. Biologija pod njim analogno razume individualni razvoj telesa in se pod tem izrazom ukvarja z razvojem posameznega živega bitja, ki se začne s stopnjo oplojene jajčne celice in konča z odraslim živim bitjem. The zarodkov razvija korak za korakom organske navezanosti, ki postanejo polni organi. V vsakem organu so celice organizirane v tkiva, ki se razlikujejo in specializirajo.
Funkcija in naloga
Po splošnem mnenju je ontogeneza tesno povezana s filogenezo in njene lastnosti pogosto vidi. Iz osnove Ontogeneza lahko tako sklepamo na Filogenez živih bitij. Za Ernsta Haeckela je bil to osnovni biogenetski zakon. Ontogenezu pripada začetek individualnega razvoja. Ta začetek je lokaliziran za metazoe na oplojeni jajčni celici. Konec razvoja in s tem ontogenije je končno le smrt živega bitja. Večcelični organizmi se v tem pogledu razlikujejo od enoceličnih. Matična celica enoceličnih organizmov se med razmnoževanjem združi s hčerinskimi celicami. Tako imajo enocelični organizmi za razliko od večceličnih organizmov nesmrtnost. Brez smrti kot končne točke ima ontogeneza posameznega živega bitja še vedno izhodišče, konca pa nima. V primeru enoceličnih organizmov se ontogenetska obravnava enega živega bitja od razmnoževanja naprej prekriva z ontogenetskim upoštevanjem novonastalega živega bitja. Razvojna biologija in tudi sodobna medicina pod izrazom Ontogenese upoštevata predvsem razvoj živih bitij od oplojene jajčne celice do odraslega živega bitja. Z razvojem posameznika se faze pojavljajo v skladu s splošno razširjeno predpostavko, ki jo je mogoče uskladiti z razvojno fazo filogenetskega razvoja. Tako filogenetski razvojni niz v ontogeniji prenaša vsak posameznik vrste. Ta teorija je danes kontroverzna. Današnja ontogenetska obravnava vključuje predvsem upoštevanje celične diferenciacije v zarodkov, kar vodi v razvoj nekaterih organov. Biološka ontogeneza večceličnih organizmov je zdaj obravnavana glede na stopnje Oblikovanje, blastogeneza, embriogeneza, fetogeneza, rojstvo, stadij dojenčkov, stadij malčkov, starost mladostnikov, puberteta in adolescenca ter klimakterija, staranje in smrt. V psihologiji je situacija drugačna. Freud je izdelal štiri faze za razvoj človeškega bitja, ki so postale del učenja o otroški spolnosti. Po Freudu se je Granville Stanley Hall s svojim psihogenetskim osnovnim zakonom skliceval na osnovni biogenetski zakon, sklicujoč se na etnologijo, tako kot se je Haeckel skliceval na plemensko zgodovino. Carl Gustav Jung je izraz ontogeneza uporabljal v povezavi z individualno in kolektivno psiho. Slednji je bil podedovan in nad-osebni del vsake posamezne duše in s tem produkt filogeneze, skozi katero so vsi tako rekoč prešli med ontogenezo. Zgornje dele funkcij duše je treba ločiti od njih in tvoriti posamezni del duše, ki ga lahko zaznamo tako, da se zavedamo osebnega nezavednega. V psihologiji pa lahko ontogeneza ustreza tudi razvoju ali spremembi duševnih sposobnosti in mentalnih struktur v času posamezne življenjske zgodovine.
Bolezni in motnje
Psihologija prepozna ontogenetsko redukcijo v smislu sledenja človeku stanje nazaj na dogodke v človekovi zgodovini kot psihoterapevtska metoda. Na primer, ljudje se na travmatične dogodke odzivajo na različne načine. Travmatski dogodek lahko povzroči patološke spremembe v duševnem stanju in s tem duševna bolezen pri eni osebi na podlagi ontogeneze, medtem ko druga oseba na isti dogodek ne reagira z enakimi spremembami v psihi. Tako se navsezadnje vse duševne bolezni kažejo na ontogenetski ravni in težko imajo filogenetski izvor. Po drugi strani pa lahko filogeneza v smislu človeško razširjenih razvojnih teženj daje prednost nekaterim duševnim boleznim. Po Haeckelovi prvotni teoriji lahko sklepe o filogenezi sklepamo na podlagi ontogeneze. Tako bi lahko glede na razvoj ontogenetskih bolezni sklepali na filogenetsko pogojene nagnjenosti vrste k določenim boleznim. Tako kot bi ta sklep lahko veljal za fiziološke bolezni, lahko velja tudi za duševne bolezni. Sodobna patologija se ukvarja tako s filogenetskimi kot z ontogenetskimi vidiki določenih bolezni. Če za določeno bolezen obstaja filogenetska osnova, se ta bolezen samodejno manifestira ontogenetsko pogosteje kot bolezen brez filogenetske osnove.
