Samozaznavanje je sidrišče samozavedanja in ima pomembno vlogo predvsem za psihologijo. Izkrivljanje samopodobe lahko na primer sproži klinične slike, kot so anoreksija ali dismorfofobija. Odtujenost samopodobe pogosto povzroči socialni umik in občutek nesmiselnosti.
Kaj je samozaznavanje?
V psihologiji se izraz samozaznavanje nanaša na zaznavanje samega sebe. Pod konceptom samopodobe psihologija razume dojemanje lastne osebe. Vsota vseh samozaznav oblikuje samopodobo osebe. Skupaj s samoopazovanjem je samozaznavanje osnovni predpogoj za oblikovanje zavesti in samozavedanja. Ločiti se od samopodobe je zunanja percepcija. Zaznavanje samega sebe s strani drugih in samozaznavanje nikoli popolnoma ne sovpadata. Koncept samopodobe je lahko navznoter ali navzven. V medicini se notranje usmerjena samozaznava običajno nanaša na zaznavanje proprioceptorjev, torej na čutne zaznave globokega ali mišičnega čuta, ki jih prav tako vključuje izraz telesno zaznavanje. Na zunaj usmerjeno samozaznavanje pa tvorijo vtisi eksteroroceptorjev. Obsega vse informacije o sebi, ki jih imajo vizualni sistem, sluh in čut Vonj dovolite. Samozaznavanje je v psihologiji zelo pomembno v povezavi z različnimi kliničnimi slikami. V tem kontekstu igra diferenciacija sheme telesa in podobe telesa večjo vlogo.
Funkcija in naloga
Samozaznavanje je pomemben gradnik človeka zdravje in če je izkrivljeno, vpliva tako na duševno kot na družbeno življenje. Ljudje zaznavajo lastna telesa zahvaljujoč senzoričnim strukturam. Nevrofiziološka shema telesa je teoretična konstrukcija, ki opisuje to dejanje objektivnega samozaznavanja. Tako je telesna shema sestavljena iz zaznav taktilnih, vestibularnih, proprioceptivnih, slušnih in vizualnih informacij lastnega zaznavnega aparata. Tako shema telesa temelji na učenje izkušenj in je sestavljen iz lastnosti, kot so usmerjenost telesa, podaljševanje telesa in poznavanje telesa. To pomeni, da zahvaljujoč proprioceptorjem in učenje Izkušnje lahko zaznajo lastno velikost telesa, dimenzijo ter zgradbo ali delovanje telesa. Tako imenovana podoba telesa nasprotuje tej nevrofiziološki konstrukciji kot povsem psihološki konstrukt. Podoba telesa je razmeroma objektivna in ni odvisna od lastnega uma v smislu notranjih procesov, ampak jo tvorijo izključno objektivne senzorične percepcije lastnih senzoričnih sistemov. Psihološka podoba telesa pa je subjektivna in je odvisna od uma in s tem od notranjih procesov posameznika. Ti notranji procesi so predvsem misli in občutki glede dojemanja lastne osebe. Podoba telesa je torej miselni odnos do lastnega telesa in se imenuje tudi z izrazom telesna zavest. Na primer, ocena lastne privlačnosti je pomembna kakovost telesne podobe. Ta ocena je redko neodvisna od ocene drugih ljudi. Ocenjevanje drugih torej v glavnem vpliva na mentalno subjektivno podobo telesa. Če obstajajo močne razlike med fiziološko shemo telesa in psihološko podobo telesa, lahko to moti samozaznavanje. Sprejeti tuje slike kot lastne slike je eden najpomembnejših pojavov v tem kontekstu. Posledično lahko pride do izkrivljanja, zanikanja in zatiranja, ki sprožijo samoprevare, kakršne so prisotne v anoreksija.
Bolezni in motnje
Samozaznavanje lahko sproži resne bolezni zaradi razhajanj med shemo objektivnega telesa in subjektivno telesno sliko, ki kot anoreksija, imajo tako psihološke kot fiziološke posledice. V večini primerov so v središču takšnih motenj zaželene slike o lastni postavi. Poleg podob lastnih želja je mogoče posvojiti tudi slike želja drugih, ki se sčasoma počutijo kot slike lastnih želja. na tej osnovi razvijejo zaželene slike o svojem telesu. Pogosto se bojijo, da bi jih ujeli pri lovu na slike želja. Ta strah izvira iz občutka sramu, ker se še ne ujema z idealnimi podobami. Ker ima samozaznavanje glavno vlogo pri oblikovanju lastne identitete, izkrivljanja in druga odtujitve samozaznavanja izkrivljajo tudi zaznano identiteto prizadetih. Moteno samopodobo igra vlogo ne le pri motnjah, kot so anoreksija nervoze, lahko pa se kaže tudi v motnjah, kot so socialna fobija. V okviru te bolezni je tako imenovani učinek žarometa pogosto oteževalni dejavnik. Prizadeti se tako počutijo trajno izpostavljeni opazovanju drugih ljudi. Motena samopodoba igra vlogo tudi pri boleznih, kot je dismorfofobija. Bolniki se počutijo neprivlačne in razvijejo samozavračanje do sovraštva do sebe. Panični strah pred zavrnitvijo in reakcije drugih ljudi vplivajo na to. Občutje zavisti in osamljenosti ter strah pred razočaranjem drugih so prav tako pomembni simptomi zmanjšane samozavesti v okviru dismorfofobije. Grdota prizadetih obstaja le v njihovih očeh, vendar omejuje njihovo družbeno življenje in pogosto celo vodi do popolnega umika iz družbenega življenja. Nastane občutek nesmiselnosti.
