Zaznavna veriga je model s šestimi členi za boljše razumevanje zaznavnega procesa. Šest povezav medsebojno vpliva in se ponovno poveže v stalnem krogu. Disfunkcionalna zaznavna veriga je povezana s pojavi, kot so halucinacija.
Kakšna je zaznavna veriga?
Zaznavna veriga je šestčlanski model za boljše razumevanje zaznavnega procesa. Čutna veriga se ukvarja s človeškimi čutnimi zaznavami. Človeški organizem je opremljen z različnimi senzoričnimi strukturami za obdelavo informacij in pridobivanje informacij iz okolja. Vse senzorične strukture uporabljajo okoljske dražljaje, ki jih organizem prejme v obliki bioelektričnega vzbujanja. V telesu se delne informacije iz posameznih senzoričnih struktur filtrirajo in združijo v smiselne splošne informacije. Delne informacije skupaj tvorijo zaznavanje. Verižna percepcija je osnovni model koncepta percepcije. Ima šest različnih povezav, ki imajo medsebojni vpliv. V tem modelu je zaznavni aparat obrnjen proti zunanjemu svetu. Veriga zaznavanja je samostojna in jo lahko opišemo kot cikel. Pri vsaki vrsti zaznavanja je to vezje vključeno v enakem vrstnem redu. Šest členov verige so dražljaj, transdukcija, obdelava, zaznavanje, prepoznavanje in delovanje.
Funkcija in naloga
Življenje zaznava. To pomeni, da so zaznave življenjskega pomena za vsak organizem. Vsako dejanje je reakcija na čutne informacije. Zaznave tako pomagajo ljudem, da se orientirajo in ocenijo svoje okolje. Zahvaljujoč zaznavnemu aparatu lahko ljudje tako prilagodijo svoja dejanja okolju. Brez zaznavnega aparata bi bili ljudje odklopljeni od zunanjega sveta in ne bi mogli delovati smiselno. Na začetku zaznavne verige je dražljaj. Predmeti v okolju proizvajajo signale, ki ustrezajo fizično izmerljivim količinam. Ti signali dajo človeku sliko svojega okolja in mu omogočijo, da oceni svoj odnos do zunaj telesa. V ta namen dražljaji zadenejo senzorične celice ustreznega senzoričnega sistema. Senzorične celice vzbujajo dražljaji od zunaj in pretvarjajo različne oblike energije v transdukcijskem procesu v bioelektrične ali biokemične spremembe napetosti. Tako nastajajo akcijski potenciali. Predobdelava sprejetih signalov običajno poteka v samih receptorjih. Dejanska obdelava informacij pa poteka v možganov. Procesi filtriranja, zaviranja, zbliževanja in razhajanja ter integracije in seštevanja služijo posamezniku možganov regije, da pridobijo splošne informacije. Te celotne informacije prehajajo skozi spoznavanje v zavest človeka. Zvok tu postane ton. Elektromagnetni valovi postanejo svetloba. Le zavestne celotne informacije vodijo do razumevanja ali dodelitve informacij. Skozi procese, kot so spominjanje, kombiniranje, prepoznavanje, povezovanje ali presojanje, človek možganov ocenjuje pomen zavestnega zaznavanja. Končni rezultat zaznave je reakcija. Ta reakcija običajno ustreza prilagojenemu delovanju. Pogosto je zaradi dejanja osebi na voljo dodatne zaznavne informacije. Na primer, če je povezava v zaznavni verigi motena, potem lahko reakcija na to moteno zaznavanje ustreza odstranitvi motnje. Človek se zaveda povezave med posameznimi dražljaji in njihovo zastopanostjo v osrednjem živčni sistem zahvaljujoč spoznanju. Iz tega razloga prepozna, kdaj mu manjka povezava do pravilnega poteka zaznavne verige. Zaradi tega lahko prepozna, prepozna in zavestno odpravi motnje. Da bi zbrali dodatne informacije o situaciji, je reakcija lahko na primer palpacija ali premikanje zrkla. Zaznavna veriga se trajno poveže sama s seboj. Neposrednost in hitrost vsakega koraka trajata le delček sekunde.
Bolezni in pritožbe
Zaznavna veriga ima vlogo tako v splošni medicini kot v psihologiji. Na primer, okvare receptorjev v senzoričnih strukturah lahko motijo zaznavno verigo in posamezniku odvzamejo prilagojeno odzivnost. Enako velja za možganske lezije na področjih, ki so odgovorna za obdelavo in razvrščanje zaznavanja. Tako okvare receptorjev kot možganske lezije so fiziološki vzroki zaznavnih iluzij ali drugih motenj v zaznavni verigi. Po drugi strani pa lahko duševne bolezni brez fizičnih vzrokov povzročajo tudi zaznavne iluzije, iluzije oz halucinacije. V iluzijah resnična dejstva dojemajo spremenjeno. Ta pojav je značilen za številne klinične slike s področja psihologije in je znan na primer iz pojavov, kot je učinek žarometa. Prizadeti verjamejo, da jih okolje stalno opazuje in ocenjuje. Ljudje z socialna fobija še posebej pogosto trpijo zaradi te iluzije. V halucinacije, bolniki zaznajo stvari, ki jih dejansko ni. Brez ustreznih okoljskih dražljajev je lahko prisotno zaznavanje enega ali vseh senzoričnih področij. Vzrok je lahko psihoza or spanja. Včasih se sprožijo tudi fiziološke spremembe v možganih halucinacije. Halucinacije so bile opažene še posebej pogosto kot posledica možganskih sprememb v kontekstu epilepsija. Ni nujno, da zaznavne iluzije predstavljajo patološki pojav. Še posebej optične iluzije je mogoče doseči z določenimi barvnimi kombinacijami brez dejanskih sprememb ali motenj v verigi zaznavanja. Mejo med iluzijo in resničnostjo je za oči še posebej težko prepoznati. Delajo z dvodimenzionalnimi slikami, ljudem pa dajejo občutek, da dojemajo okolje v treh dimenzijah.