Pod občutljivostjo medicina razume zaznavno sposobnost ljudi. Sem spadajo občutek in občutljivost.
Kaj je občutljivost?
Pod občutljivostjo medicina razume sposobnost zaznavanja človeka. Sem spadajo občutek in občutljivost. Zdravstveni delavci se na občutljivost nanašajo kot na sposobnost zaznavanja različnih občutkov. Ta sposobnost vključuje predvsem občutek. Poleg tega se izraz občutljivost pogosto uporablja tudi za osnovno občutljivost duševnih in telesnih sistemov telesa. Če pride do povečane občutljivosti, se to imenuje idiosinkrazija. Izraz občutljivost izhaja iz latinske besede "sensibilis". Prevedeno pomeni nekaj takega, kot je »povezan s zaznavanjem, zaznavanjem in čutili« ali »sposoben zaznavanja«, če se izraz nanaša na ljudi. Ker se vsak človek rodi z občutkom, je bistveno občutljivo bitje. Konec koncev je psihološka sposobnost občutka odvisna od tega, kako oseba dojema svoje okolje in kako njegovo zaznavanje filtrira znotraj možganov so razvite. Vzroki in padci v življenju lahko igrajo tudi svojo vlogo.
Funkcija in naloga
Občutljivost je zapleten človeški nastop živčni sistem. Senzorične zaznave lahko razdelimo na kakovost in količino. V višjih središčih osrednjega živčni sistem (CNS), povzročijo subjektivne občutke. Na občutljivost vplivajo intraindividualne in interindividualne razlike. To pomeni, da ljudje enake dražljaje zaznavamo na različne načine. Glede na fiziološke in anatomske vidike je občutljivost razdeljena na različna območja. Vendar se včasih znatno prekriva. Na primer, razdelitev temelji na lokaciji izvora dražljaja. To vključuje zaznavanje zunanjih dražljajev skozi koža in sluznica (glej tudi eksterocepcijo) in zaznavanje notranjih dražljajev (interocepcija). Slednje zaznavanje lahko razdelimo na zaznavanje dražljajev, ki izvirajo iz notranjih organov (viscerocepcija) in zaznavanje gibalnih in napetostnih stanj mišično-skeletnega sistema (propriocepcija). Druga merila vključujejo lokacijo sprejema dražljajev, kot sta površinska in globinska občutljivost, pa tudi vrsta prenašanih dražljajev, kot so fino zaznavanje dotika, pritiska in vibracij (epikritična občutljivost) ali grobo zaznavanje temperature in bolečina (protopatska občutljivost). Poleg tega se razlikuje med vrstami receptorjev, kot je termorecepcija hladno in toplota, mehanorecepcija tlaka, dotik in deformacija, kemorecepcija ogljika delni tlak dioksida, kisik delni tlak ali pH, nocicepcija bolečina ali smer zaznavanja. To pa lahko delimo na haptično in otipno zaznavanje. Pri haptičnem zaznavanju predmet aktivno začutimo, medtem ko taktilno zaznavanje vključuje pasivno zaznavanje dotika. Te približno razdeljene oblike občutljivosti lahko pripišemo vodilnim anatomskim strukturam in posebnim fiziološkim procesom. Senzorične dražljaje prejemajo določeni živčni končiči, vključno z Merkelovimi celicami, mišičnimi vreteni in Ruffinijevimi telesci. Preko živci, prenos dražljajev poteka proti zadnjemu korenu hrbtenice ganglija. Od tega mesta občutljivi dražljaji potujejo skozi hrbtenjača v višja središča, kot sta možganska skorja in talamus. Različno hrbtenjača trakti so odgovorni za prenos senzoričnih dražljajev iz zunanjega območja v centralno živčni sistem. Sem spadajo tractus spinocerebellaris anterior, tractus spinocerebellaris posterior, tractus spinothalamicus spredaj, tractus spinothalamicus lateralis in funiculus posterior.
Bolezni in motnje
Če pride do patoloških napak senzibilnosti, zdravniki govorijo o senzoričnih motnjah. To se nanaša na nevrološke simptome, ki povzročajo delno ali popolno izgubo občutljivosti. Motnje občutljivosti se lahko kažejo na zelo različne načine. Tako je mogoče, da občutek bolečina, dotik, temperatura, gibanje, vibracije, položaj in sila so oslabljeni. Najpogostejše motnje občutljivosti vključujejo kvalitativne spremembe. Ta izraz se uporablja za neobčutljivosti, kot so vznemirljiv občutek, mravljinčenje ali dlaka. Motnje se običajno pojavijo na oskrbovalnih območjih posameznika živci ali odkrito na koncih okončin. Za to obliko motenj občutljivosti je odgovorna predvsem prekomerna razdražljivost živčnih vlaken ali občutljivih receptorjev. Kvalitativne spremembe delimo na disestezijo in parestezijo. Pri disesteziji prizadet človek čuti zaznave kot neprijetne. V paresteziji se pojavijo neprijetni ali celo boleči občutki brez posebnega sprožitvenega dražljaja. Tudi čutno zaznavanje je lahko zmanjšano ali pa ga sploh ni. V tem primeru bolniki na prizadetih območjih ne zaznajo več nobenih občutkov. Skupna izguba se imenuje anestezija, ki jih lahko nato razdelimo na analgezijo (ukinitev občutljivosti na bolečino), termanestezijo (ukinitev temperaturne občutljivosti) in palanestezijo (izguba zaznavanja vibracij). Motnje, pri katerih pride do oslabitve občutljivosti, se imenujejo hipestezija ali zmanjšana otipna percepcija. Znani podobliki so hipalgezija (zmanjšanje zaznavanja bolečine), termipestezija (zmanjšana temperaturna občutljivost) ali palhipestezija (zmanjšanje zaznavanja vibracij). Pri disociiranih motnjah občutljivosti pride do okvare bolečine in temperaturnega občutka na določenem območju koža. V tem primeru prizadeta oseba bolečino zazna le kot dotik ali pritisk. Možne pa so tudi motnje občutljivosti na vodi do povečanega zaznavanja. Sem spada na primer alodinija. V tem primeru prizadeta oseba trpi zaradi bolečin, ki jih povzročajo dražljaji, ki sicer ne delujejo vodi do bolečine. Pri hiperalgeziji je povečana občutljivost na bolečino, tako da tudi manjši dražljaji povzročajo bolečino. Pri hiperpatiji bolnik dražljaje na dotik dojema kot neprijetne. Če pride do povečane občutljivosti na dotik, govorimo o hiperesteziji.
