Akronim senzorimotor je sestavljen iz dveh izrazov senzorična in motorična ter opisuje gibalno funkcijo mišic, ki jih senzorični vtisi večinoma nezavedno nadzorujejo. Praviloma gre za naučene zapletene gibalne sekvence, kot so pokončna hoja, vožnja s kolesom, igranje z žogami, krmiljenje avtomobila in še veliko več. Med učenje proces, povezave (sinapse) nastanejo v določenih središčih možganov, ki so shranjeni v večsenzoričnem gibanju spomin.
Kaj je senzomotorična funkcija?
Akronim senzorimotor je sestavljen iz dveh izrazov senzorični in motorični. Običajno se nanaša na naučene zapletene gibe, kot so pokončna hoja, vožnja s kolesom ali krmiljenje avtomobila. Izraz senzomotor je kratica in je sestavljen iz pojmov "senzorika" in "motorika". Senzorične vključujejo vse senzorične storitve, ki jih je mogoče zavestno doživeti, kot so vid, sluh, vestibularni in proprioceptivni občutki ter številne druge. Ključna značilnost senzomotorične dejavnosti je, da kompleksni gibalni procesi temeljijo na veččutnih sporočilih, od katerih so nekatera lahko sprejeta nezavedno. Tudi sama zapletena senzomotorična gibalna zaporedja lahko potekajo v veliki meri nezavedno, potem ko so bila dovolj intenzivno usposobljena. To ima to prednost, da gibalna navodila za mišice nastanejo veliko hitreje, skoraj refleksno. Korektivna motorična aktivnost, ki temelji na vložkih določenih senzorjev, se tako lahko začne in nadaljuje mnogo bolj tekoče, elegantno in nežno pri fini motorični aktivnosti. Tipičen je učenje pokončne hoje pri malčku, ki potrebuje veliko časa in intenzivno vadbo, da lahko tekoče in nezavedno hodi pokonci. Področje senzomotorike se nanaša na nevroznanost, ki se ukvarja z obdelavo dražljajev v možganov in njegovo prevajanje v motorične dražljaje poleg prenosa dražljajev in športno znanost, ki se ukvarja z optimizacijo mišično-skeletnega sistema.
Funkcija in naloga
Kompleksna gibalna zaporedja se zanašajo na vhode naših čutil za nadzor bruto in fine motorične funkcije. Obdelava "vhodnih signalov", ki jih zagotavljajo oči, občutek ravnovesje, ušesa in propriocepcija zavzema največji prostor. Sistematična medsebojna povezava med senzoričnim in motoričnim sistemom torej tvori predpogoj ne le za zelo zapletena gibalna zaporedja, temveč tudi za gibalna zaporedja, ki v prvi vrsti omogočajo normalno življenje. Kompleksne medsebojne povezave med posameznimi senzorji celo omogočajo nadaljevanje zaporedja premikov tudi v primeru začasne okvare senzorja. Na primer, pokončna hoja je mogoča tudi v temi, ker je nadzor pokončne hoje mogoč le prek vestibularnega sistema (ravnotežni organ) v povezavi z propriocepcija. Povratne informacije proprioceptorjev v stopalih zadostujejo za pokončno hojo. V nasprotju s tem vožnja s kolesom v popolni temi ni mogoča, ker proprioceptorji v nogah ne morejo zagotoviti povratnih informacij o položaju kolesa, vestibularni sistem pa lahko poroča le o pospeških. Po drugi strani pa se oko zanaša tudi na vestibularna sporočila, ker so vestibularni dražljaji hitrejši od kompleksne obdelave slik v možganov. To je na primer opazno pri simulatorju letenja brez sistema gibanja. Številni piloti se težko spopadejo s fiksnim simulatorjem letenja brez premične platforme, ker manjkajo hitri vestibularni dražljaji za občutljive in pravočasne popravke nadzora. Multisenzorično zaporedje gibanja nato postane enodimenzionalno zaporedje gibanja, ki se opira samo na oko. Najbolj zaščitniški refleks, kot je npr vek refleks zapiranja ali refleks tetive pogačice, temeljijo tudi na senzomotoričnem procesu, ki se v nekaterih primerih preklopi samo z enim samim ganglija, v prid zmanjšanju reakcijskega časa med dražljajem in izvedbo refleksa. V vek refleks zapiranja, ki naj bi preprečil, da bi se žuželka, ki se približuje, udarila v nezaščiteno oko, na primer nekaj milisekund lahko določi uspeh ali neuspeh refleksa.
Bolezni in pritožbe
Sestavljeni izraz senzomotorika že nakazuje, da se težave lahko pojavijo bodisi na senzorični bodisi na motorični strani. Zaradi nevronske kompleksnosti celotnega senzoričnega sistema in nevronskih vezij ni presenetljivo, da so težave in bolezni pogostejše na senzorični strani kot na motorična, mišična stran. Senzorično-motorično disfunkcijo pogosto povzročajo primarne nevronske bolezni, kot so kap, Parkinsonova bolezen, možgansko krvavitev, demenca, ali z okvarami nevronskih aferentnih senzoričnih prenosnih poti ali eferentnega motorja živci. V potezah okluzija od arterije povzroča pomanjkanje kisik na področje možganov, ki ga je oskrbovala prizadeta arterija. To lahko resno vpliva na delovanje senzomotorjev, če infarkt vpliva na ustrezna središča. Polinevropatija bolezen prizadene periferno živci, vključno z občutljivimi živci, tako da lahko senzomotorična zmogljivost resno poslabša. Povečana tveganja za pojav nevropatije obstajajo pri diabetikih, pri kroničnih alkohol zlorabe in v nikotin odvisnosti. Polinevropatija je primer izgube senzomotorične funkcije zaradi periferne bolezni živci ali prenosne linije čutnih sporočil. Osrednji živčni sistem na nevropatijo ne vpliva. Parkinsonova bolezen je nenalezljiva nevronska bolezen, ki se že zelo zgodaj pokaže v poslabšanju senzomotorične zmogljivosti zaradi izrazitega upočasnitve gibov. Okvara senzorično-motoričnega sistema ima lahko tudi genetske vzroke, ki v šibko razvitih primerih postanejo opazni šele pri mladostnikih. Pogosto taktilni senzorji koža prizadenejo, kar vodi do nekaterih okvar in pomanjkljivosti senzomotorične funkcije. Na mišični strani lahko različne mišične bolezni povzročijo oslabljeno motorično funkcijo. Tipične bolezni vključujejo mišična vnetja (miopatije) in mišične distrofije ter različne presnovne bolezni.
