Zaznavanje je znano kot koraki zaznavanja, vključno z vsebino zaznavanja. Zaznavanje tako vključuje nezavedne procese, kot sta filtriranje in vrednotenje dražljajev in zavestne procese, kot sta klasifikacija in interpretacija zaznavanja. Motnje zaznavanja imajo lahko psihološke ali fizične vzroke.
Kaj je zaznavanje?
Zaznavanje je znano kot koraki zaznavanja, vključno z vsebino zaznavanja. Zaznavanje tako vključuje nezavedne procese, kot sta filtriranje in vrednotenje dražljajev in zavestne procese, kot sta klasifikacija in interpretacija zaznavanja. Za človekovo percepcijo so značilni številni podprocesi. Čutne celice so prvi primer zaznavanja. Dražljaji iz zunanjega sveta ali našega telesa dosežejo te receptorje, se pretvorijo v akcijske potenciale in po aferentnih živčnih poteh potujejo do osrednjega živčni sistem. Vsi dražljaji sploh niso obdelani. Zaznavanje deluje s filtrirnimi sistemi, ki služijo kot zaščita pred preobremenitvijo dražljajev. Samo ustrezni dražljaji lahko sploh dosežejo človeško zavest. V osrednjem živčni sistem, dražljaji se integrirajo, seštejejo, uredijo in v zadnjem koraku interpretirajo. Proces zaznavanja vključuje vse pod korake človekovega zaznavnega procesa. V širši definiciji se percepcija nanaša tudi na vsebino percepcije, ki je zaradi procesov vrednotenja in filtriranja vedno subjektivna. Zaznavanje določene situacije nikoli ne ustreza objektivnemu vtisu, temveč le subjektiviziranemu delnemu vidiku realnosti. Zaznavanje s tem orisa posamezne korake, ki porajajo ta delni vidik resničnosti v človeški zavesti.
Funkcija in naloga
Zaznave so sestavljeni iz nezavednih procesov posameznikovega zaznavanja ali obdelave informacij. V zavesti posameznika ti procesi porajajo namišljene podobe zaznanih delnih vidikov. Zaznavanje tako vodi do nehotenega in nezavednega načina izbiranja, strukturiranja in razvrščanja zaznav. Tako zaznavanje ustreza selektivno-subjektivnemu popisu situacij zunanjega okolja. Skupaj s subjektivno vsebino zaznavanja se izraz nanaša na nevrofiziološke osnove čutnega zaznavanja. Mentalna obdelava zaznavanja ustreza usmerjanju pozornosti, prepoznavanju, presojanju in podvajanju v smislu spoznanja. Percepcija pa vključuje tudi nezavedne in čustvene procese med obdelavo zaznavanja, ki jih lahko povzamemo pod izraz senzacija. Kot izraz je bila percepcija prvič uporabljena v Stoi za označevanje jasne in nezmotljive percepcije. René Descartes je izraz sprejel kot perceptio ab imaginatione et a sensibus, kar pomeni prijemanje s pomočjo domišljije in čutil. Izraz je vplival na empirizem in senzualizem in je v najširšem smislu ustrezal čutnemu zaznavanju. George Berkeley je skoval pojem "biti je zaznavati", s čimer je življenje samo vezalo na koncept zaznavanja. Gottfried Wilhelm Leibniz je najprej uporabil koncept majhnega zaznavanja, ki se pojavi pod pragom zavesti. Za Immanuela Kanta je bilo dojemanje podforma domišljije, ki spreminja subjektivno stanje posameznika. Z Johannom Friedrichom Herbartom je koncept zaznavanja doživel preobrat, saj se je z njim skliceval na sprejemanje čutnega zaznavanja. V današnjem razumevanju po eni strani zaznavanje vključuje zaznavno verigo in je tako sestavljeno iz vhodnega dražljaja, transdukcije, obdelave, zaznavanja, prepoznavanja in dejanja. Po drugi strani pa današnji izraz vključuje tudi spoznavanje zaznanega in tako zajema učinke filtra, odvisnost od konteksta in izkustveni vpliv. V biološkem smislu zaznavanje ustreza tako sprejemanju in obdelavi senzoričnih informacij in dražljajev kot tudi obdelavi in interpretaciji teh dražljajev. Čutni dražljaji se ne zaznajo, dokler niso podvrženi kognitivni subjektivni obdelavi.
Bolezni in pritožbe
Zaznavanje je klinično pomembno le, če je patološko spremenjeno. Takšna sprememba je lahko posledica fizioloških vzrokov, lahko pa je tudi povsem psihološka. Psihološki vzroki se nanašajo na izkrivljeno zaznavanje. Vzorci bolezni, kot sta paranoja in depresija so značilni takšni. Ker so za zaznavanje značilni subjektivni filtri, lahko psihološki vzrok za patološko zaznavanje na primer ustreza travmatični izkušnji. Dražljaji se filtrirajo in interpretirajo na podlagi prejšnjih izkušenj. Izkrivljanje zaznavanja lahko tako ustreza na primer izjemno pesimističnemu pogledu na svet, ki omogoča, da v zavest prizadete osebe vstopijo predvsem slabi vtisi iz resničnosti in tako spodbujajo depresija. Do izkrivljanja zaznavanja naj bi prišlo takoj, ko se subjektivno dojemanje posameznika izjemno razlikuje od objektivne resničnosti. Izkrivljanje zaznavanja je na primer značilno za klinične slike, kot so anoreksija. Fiziološki vzroki motenega zaznavanja pa so predvsem nevrološke motnje ali bolezni. Kot prvi primer zaznavanja so senzorične celice povezane s centralno živčni sistem prek aferentnega živci. Če so te aferentne živčne poti poškodovane med travmo, tumorsko boleznijo, vnetjeali degeneracija, lahko pride do neobčutljivosti. Na kožana primer tak občutek nelagodja lahko ustreza motenemu hladno-topel občutek ali otrplost. Poleg lezij aferentnih poti, lezije v možganov lahko tudi moti obdelavo dražljajev. Takšne lezije so lahko na primer posledica bolezni, kot je multipla skleroza. Kapi ali tumorji v centralnem živčnem sistemu lahko spremenijo zaznavanje ali ga celo onemogočijo. Fiziološke motnje zaznavanja se včasih pokažejo tudi po uporabi zdravila droge. Na primer nekateri droge vsebujejo snovi, ki lahko postanejo aktivne kot nevrotransmiterji. Halucinacije različnih senzoričnih sistemov lahko zato spremlja uživanje drog. Vzroki za moteno zaznavanje so zato lahko različni in vedno zahtevajo medicinsko pojasnitev. Med tem pojasnilom se najprej ugotovi, ali je moteno zaznavanje posledica fizičnega ali psihološkega vzroka.
