Predstavitev
Nestabilnosti se pojavljajo predvsem v ramenski sklep, kar lahko razložimo z anatomijo ramenskega sklepa. Sorazmerno velik Glava of nadlahtnica v nasprotju z veliko manjšo glenoidno votlino, katere skupna površina je le približno tretjina površine glave nadlahtnice. Ta anatomska zgradba glenohumeralnega sklepa omogoča zelo obsežno gibljivost rame in roke.
To nekoliko neugodno razmerje velikosti obeh skupnih partnerjev kompenzirajo različne anatomsko pomembne strukture, ki zagotavljajo, da ramenski sklep ostane stabilen in se ne izpahne (luksira). Na primer, površina glenoidne votline se elastično poveča s tako imenovanim sklepom ustnic (labrum glenoidale) in celotno ramenski sklep je zaprt z sklepna kapsula ki stabilizira in centrira Glava of nadlahtnica. Optimalna svoboda gibanja v vseh prostorskih smereh rame je mogoča le na račun stabilnosti sklepa.
To pojasnjuje, zakaj se rama najpogosteje izpahne spoji v človeškem telesu. Nestabilnost ramenskega sklepa je lahko prirojena ali se pojavi po nesreči. Nestabilnost ramenskega sklepa pogosto povzroči nenadno pretrganje sklepa ustnic or sklepna kapsula kot posledica travmatičnega izpaha ramenskega sklepa.
Najpogostejša poškodba, povezana z nestabilnostjo ramenskega sklepa, je tako imenovana "lezija Bankart". To je ponavadi posledica izpaha rame naprej v nesreči, pri čemer sklep ustnic v spodnjem delu sprednjega glenoidnega roba se delno ali v celoti raztrga. Zaradi lezije Bankart sklepna ustnica na tem področju ne more več pravilno stabilizirati ramenskega sklepa in zlahka pride do (nadaljnjega) izpaha rame.
Nestabilnost ramenskega sklepa se lahko kaže kot huda bolečina. Opisana je tudi nestabilnost in s tem povezana šibkost v ramenski regiji ter nezmožnost premikanja rame. Lahko se pojavi otekanje ramenskega sklepa, otrplost in mravljinčenje (parestezija) okoli rame ali v prstih.
Nestabilnost ramenskih sklepov se najpogosteje pojavi po nesreči, običajno med športnimi aktivnostmi, kot sta nogomet ali smučanje. Nenavadno je, da nesreča sprva privede do luksacije ramenskega sklepa (izpah nadlahtnice Glava), ki ga je treba repozicionirati. Tveganje za nadaljnje dislokacije, ki sledijo kasneje, določa.
V nekaterih primerih pred nestabilnostjo ramenskega sklepa ne nastopi nesreča. V tem primeru je treba opraviti podrobno diagnozo, da se ugotovi, ali je nujen kirurški poseg ali je mogoče najprej poskusiti konzervativno (nekirurško) zdravljenje nestabilnosti.
- Anatomske zahteve
- Starost zadevne osebe in
- Ustrezna športna aktivnost
Najprej pacientovo zdravstvena zgodovina je temeljito preiskan glede pritožb zaradi nestabilnosti ramenskega sklepa.
Za potrditev diagnoze so potrebni tudi klinični pregled ramenskega sklepa in slikanje. Na ta način lahko zberemo dragocene informacije o patoloških spremembah v ramenskem sklepu in z njimi povezanih strukturah mehkih tkiv. Standardni postopek je x-ray ramenskega sklepa, včasih pa je lahko informativno tudi slikanje rame z magnetno resonanco (MRI, magnetna resonanca ramenskega sklepa).
Če naj bi izvedli operacijo za zdravljenje nestabilnosti ramenskega sklepa, je običajno treba predhodno opraviti nekaj laboratorijskih preiskav, redko EKG (elektrokardiogram) in an Rentgen od v prsih. Klinično sliko nestabilnosti ramenskega sklepa lahko razdelimo v različne kategorije. Najprej lahko dislokacijo ločimo od subluksacije, saj v primeru popolne dislokacije (luksacije) ni mogoče zaznati stika med sklepnimi površinami.
Poleg tega ločimo travmatično (z nezgodo) in atraktivno (brez nezgode) nestabilnost ramenskega sklepa, odvisno od vzroka. Večina akutnih izpahov je sprednja (sprednja) ali spredaj-spodnja (spredaj-spodnja), le zelo redko je smer izpaha zadnja (hrbtna).
- področje uporabe
- frekvenca
- Resnost in
- smer
Zdravljenje nestabilnosti ramenskega sklepa lahko v bistvu izvedemo na dva različna načina: 1. konzervativna terapija A izpahnjeno ramo je treba čim prej repozicionirati.
Pred tem je an Rentgen preveriti je treba, da se izključijo kostne poškodbe. Če je potrebno, lahko zmanjšanje izvedemo v kratkem anestezijo. Če je bila rama že izpahnjena, se izpah lahko izvede brez anestezije.
V nekaterih primerih je morda možno tudi konzervativno (nekirurško) zdravljenje ob upoštevanju posameznih anatomskih vzrokov nestabilnosti ramen. V tem primeru, bolečina se blaži s primernimi proti bolečinam po izpahu se rama za kratek čas imobilizira (npr. v Gilchristovem povoju). Nato se priporoča intenziven trening mišic (zlasti hrbtnih mišic) pod fizioterapevtskim nadzorom.
Kirurška terapija Cilj kirurške terapije nestabilnosti ramen je popraviti obstoječo poškodbo, da bi čim bolj natančno obnovili normalno anatomijo. V večini primerov se operacija nestabilnosti ramen izvaja artroskopsko, torej kot del sklepa endoskopija. Ta kirurška tehnika je minimalno invazivna, saj so običajno potrebni le dva do tri majhne kožne reze, dolge približno en centimeter.
Le v zelo redkih primerih bo morda potreben odprt kirurški poseg, na primer, če so koščene drobce povzročile luksacije ramenskega sklepa in prosto »plavajo« v sklepnem prostoru. Pri artroskopskem postopku se skozi majhne odprtine v ramenskem sklepu vstavi optika s sistemom kamer in ustrezni posebni instrumenti. Na ta način je mogoče popraviti obstoječe poškodbe ramenskega sklepa.
Velikokrat se strgana kapsula ali strgana sklepna ustnica s pomočjo sidra na nit ponovno pritrdi na kost. Ti šivi so bioresorbibilni vsadki, kar pomeni, da se po določenem času raztopijo in jih ni treba odstraniti. Po tem času se je anatomska struktura spet zacelila.
Pooperativno zdravljenje Takoj po operaciji je pacientu nameščena ramenska opornica (ortoza), ki omogoča le zelo omejeno gibljivost ramenskega sklepa. Zaradi zaščite se lahko začne postopek stabilizacije in brazgotin, ki običajno spet vodi v stabilno ramo. Začasno obstaja omejitev gibljivosti v rami, zlasti z izogibanjem Ugrabitev in zunanji rotacijski gibi (to bi lahko spet izpahnilo ramo).
Možnosti za uspeh pri kirurškem zdravljenju nestabilnosti ramenskega sklepa so zelo dobre; v več kot 95 odstotkih primerov lahko spet dosežemo stabilnost ramenskega sklepa. Predpogoj za to je optimalno nadaljnje zdravljenje v skladu s priporočili lečečega zdravnika ali terapevta.
