Nevrodestruktivni postopki

Nevrodestruktivni postopki ali nevrodestrukcija (sopomenke: nevroablacija, nevroliza, nevrokirurški bolečina terapija) je dolgoročno invazivna, uničujoča ("uničujoča") intervencija odprava of živci ali živčnih pleksusov. To bolečina terapevtski ukrep cilja na občutljivo funkcijo živci in je običajno učinkovit začasno, saj na primer regenerativni procesi napredujejo in lahko zahtevajo ponovno posredovanje. Ker je nevrodestrukcija zelo zapleten postopek in nagnjen k tveganju, mora biti indikacija stroga, poseg pa je treba šteti za zadnjo fazo terapija.

Indikacije (področja uporabe)

Kontraindikacije

Ker so indikacije zaradi pomembnih zapletov in tveganj zelo ozke in je obvezna natančna analiza stroškov in koristi, kontraindikacije izhajajo iz omenjenih indikacij.

Pred operacijo

Pred operacijo, podrobno zdravstvena zgodovina bolnika je treba obvestiti o možnih zapletih. Radiografski pregled hrbtenice ali drugih ciljnih anatomskih struktur poleg temeljitega kliničnega pregleda zagotavlja načrtovanje postopka. Zaviralci agregacije trombocitov (kri zdravila za redčenje) je treba ukiniti približno 5 dni prej. To je treba preveriti s pomočjo kri test (parametri koagulacije). Podpirati celjenje ran ali uspeh terapija, je priporočljivo, da se bolnik ustavi nikotin poraba.

Postopek

Uničenje živčnega tkiva se izvaja bodisi pod fluoroskopskim nadzorom (v realnem času Rentgen film) ali pod nadzorom CT (računalniška tomografija). Nevrotoksične snovi se nanesejo perkutano (skozi koža) do ciljnega tkiva. V ta namen se lahko uporabijo naslednji nevrolitiki:

  • Amonijeve soli
  • Etanol (etanol)
  • Glicerol
  • Krezola
  • Fenol

Pred tem testna injekcija z lokalni anestetiki se izvaja. Ta ukrep ima diagnostični značaj in kaže na pravilno lokacijo posega. Poleg tega testna injekcija omogoča prognostično izjavo o učinkovitosti naslednje nevrodestrukcije. Vendar ti previdnostni ukrepi ne dajejo popolne gotovosti. Učinek nevrolitikov je nespecifičen in je lahko reverzibilen ali nepovraten, zato bo morda treba ponoviti. Uničenje živčnega tkiva lahko dosežemo tudi s pomočjo termokoagulacije ali kriokirurgije (kiroterapija, zaledenitev). Poleg neposredne kemične ali termične nevrodestrukcije je treba omeniti še naslednje nevrodestruktivne postopke:

  • Kordotomija - Postopek temelji na kirurškem preseku bolečinske poti v hrbtenjača, ki se imenuje tractus spinothalamicus (sprednja vrvica). Prerez sprednje vrvice je znan tudi kot anterolateralni kordotomija.
  • Nevroliza - zunanja nevroliza se nanaša na kirurško sproščanje adhezij okoli živca, na primer pri brazgotinah po poškodbi ali Zlom. Notranja nevroliza se nanaša na izpostavljenost nedotaknjenih živčnih vlaken iz endonevralne brazgotine (brazgotina znotraj živčno vlakno snop po poškodbi živca) za obnovitev funkcije z dekompresijo živčnih vlaken.
  • Rhizotomy - Pri tem postopku, odvisno od ciljne regije, zadnji koren v zadnjem rogu hrbtenjača se reže na ravni ustreznega segmenta hrbtenjače. Rezultat tega je odprava občutka bolečine in temperature ter zaznavanje dražljajev na dotik.

Po operaciji

Po operaciji zaprite spremljanje bolnika. Poleg kirurškega spremljanja (npr. V primeru rizotomije) je treba natančno spremljati tudi bolnikov nevrološki status, da se zgodnje odkrijejo morebitni zapleti.

Možni zapleti

Glede na lokacijo ciljnega tkiva vedno obstaja nevarnost sorazničenja drugih živčnih vlaken, zato se slika nevroloških zapletov razlikuje glede na mesto posega in je zelo široka.

  • Neuspeh pri terapevtskem uspehu.
  • Kemično uničenje sosednjih struktur, pa tudi hrbtenjače.
  • Kemično uničenje oddaljenih ležečih organov z intravaskularnim injiciranjem (v posodo) nevrolitikov
  • Kemični nevritis (vnetje živca) prizadetega živca s pojavom nove bolečine.
  • Bolečina pri diferenciaciji (fantomska bolečine v okončinah).
  • Mehanske poškodbe sosednjih struktur
  • Napake motorja
  • Mielitis (vnetje hrbtenjače)