Opredelitev - Kaj je nevrotransmiter?
Človek možganov je sestavljen iz skoraj nepredstavljivega števila celic. Ocenjuje se, da 100 milijard nevronov, ki opravljajo dejansko miselno delo, in spet enako število tako imenovanih glijskih celic, ki podpirajo nevrone pri njihovem delu, tvori organ, zaradi katerega smo ljudje na tem svetu nekaj posebnega. Da bi tem živčnim celicam omogočili komunikacijo med seboj, se je skozi evolucijo razvil zapleten sistem sel, nevrotransmiterjev.
Gre za nekaj več kot dva ducata kemičnih spojin, nekatere med njimi zelo različne, ki jih lahko glede na različne vidike razdelimo v različne skupine. Najpogostejša klasifikacija temelji na njihovi kemični strukturi. Na primer, obstaja majhna skupina topnih plinov, kamor spadata ogljikov monoksid (CO) in dušikov monoksid (NO), pa tudi velika skupina aminokislin, gradnikov beljakovin, ki delujejo kot nevrotransmiterji.
Beljakovine sami tvorijo tudi skupino nevrotransmiterjev. Izjemnega pomena je, da ta obsežen sistem sel sporočil v EU možganov ostane v ravnovesje, ker ima pomanjkanje ali presežek nevrotransmiterjev uničujoče posledice za naše delovanje živčni sistem. Odvisno od dela možganov pri katerih pride do neravnovesja, lahko to vpliva tako na naše duševno kot fizično zdravje.
Bolezni, kot so Parkinsonova bolezen, shizofrenija in celo depresija so vsaj delno rezultat sprememb v možganski kemiji. Po drugi strani pa lahko uporabimo tudi svoje znanje o selitvenih snoveh živčni sistem za zdravljenje ravno teh bolezni. Mimogrede, nevrotransmiterji nikakor niso enaki kot hormoni. Medtem ko hormoni se sprostijo v krvni obtok in prek obtočil dosežejo svoje ciljne organe, se nevrotransmiterji uporabljajo samo za komunikacijo znotraj živčni sistem.
Naloge nevrotransmiterjev
Znotraj posameznih živčnih celic (nevronov), ki so pri človeku lahko tudi več kot en meter, se informacije prenašajo z električno napetostjo, primerljivo z napajalnimi kabli. Vendar se to vodenje redno prekinja, ko naj bi se informacije prenašale z enega nevrona na drugega. Tu nastopi kemična komponenta prenosa informacij v možganih s pomočjo nevrotransmiterjev.
Pokličejo se kontaktne točke med nevroni, kjer poteka prenos kemičnih informacij sinapse. Približno en bilijon jih obstaja samo v naših možganih. Če upoštevamo število nevronov samih, to pomeni, da vsak posameznik živčne celice je v povprečju povezan s 1000 drugimi živčnimi celicami.
Naloga nevrotransmiterjev je torej premostiti prekinitev električnega impulza med dvema nevronoma. To naredi impulz, ki prispe v sinapso in vodi do sproščanja nevrotransmiterjev iz njihovih shranjevalnih veziklov nevrona A v sinaptična špranja. V tej reži med nevroni, ki je široka le nekaj nanometrov, se selitvene snovi razpršijo na ustrezne receptorje na nevronu B.
Tu se kemijske informacije pretvorijo nazaj v električne. Učinek, ki ga v tem procesu doseže vsak posamezen nevrotransmiter, je zelo odvisen od možganske regije, v kateri ta mehanizem poteka. Posledično določen nevrotransmiter opravlja različne naloge na različnih področjih možganov. Pomembno je vedeti, da nevrotransmiterji nimajo vedno vzbujevalnega učinka na spodnji tok živčne celice, lahko pa tudi zaviralno vpliva na električni prenos informacij.
