Notranji mir: funkcija, naloge, vloga in bolezni

Notranja mirnost se nanaša na sposobnost ohranjanja zbranosti in racionalnega odzivanja na psihološko zahtevne situacije. V psihologiji se to imenuje tudi umirjenost ali ravnodušnost, notranja mirnost pa je čustvena in racionalna.

Kaj je notranja umirjenost?

Notranja mirnost se nanaša na sposobnost ohranjanja zbranosti in racionalnega odzivanja na psihološko zahtevne situacije. Notranja umirjenost lahko nastopi v mirnem položaju, pa tudi v stresnem življenjskem položaju. V odsotnosti kakršnega koli dražljaja ali sprožilca je notranja umiritev v psihologiji imenovana tudi umirjenost. V tem stanju je oseba mirna. Če se sproži sprožilec, ki bi lahko spodbudil to notranjo umirjenost, se ljudi, ki nanj v glavnem ne vplivajo, imenuje ravnodušen. To pomeni, da posameznika še vedno nadzira razum in ne čustvene motivacije ter ohranja umirjenost kljub duševnim izzivom. Umirjenost v večini primerov označuje zdravo, celo zaželeno stanje. Na koncu je povezano s tem, da je oseba notranje mirna in zbrana ter da ne skrbi ali skrbi po nepotrebnem, kadar za to ni razloga. Vendar pa lahko pride do notranje umirjenosti, tudi če bi se oseba lahko ali bi se morala obnašati drugače. Če ostane čustven v čustveni situaciji, ko ga čustva običajno prevzamejo, lahko to kaže tudi na čustveno motnjo.

Funkcija in naloga

Izraz »umirjenost« izvira iz stare visoke nemščine in je takrat pomenil podrejanje volji bogov. Takrat je večina religij verjela, da so podvržene samovolji svojih božjih bitij in glede tega ne morejo ničesar spremeniti. Notranji mir, ki so si ga želeli ob usodnih potezah, je bil tako tudi način spoprijemanja z dogodki, na katere niso mogli vplivati. Določena notranja umirjenost pomaga ljudem, da se ne odzovejo na vsak vpliv v afektu, ampak znajo pretehtati, kako naj se odzovejo. Vplivi, ki lahko vsak dan sprožijo čustveni odziv na ljudi, ki ga vodijo vplivi: hrup na ulici, pričakovanja soljudi in stres v službi je le nekaj izmed njih. Tako lahko notranja umirjenost služi tudi za zaščito pred škodljivimi vplivi na psiho, kadar se na manj čustven način gleda na tisto, za kar je znano, da je škodljivo. Mnoge religije in filozofske šole so že poskušale živeti notranje umirjenost kot standard in zaščito pred morebitnimi čustvi bolečina z ločitvijo od čustvene reakcije. Znan primer tega je Stoics, za katerega so bile prizadete reakcije le nereflektirajoče vedenje kot kontrast notranji umirjenosti.

Bolezen in nelagodje

Notranja mirnost je v mnogih situacijah zdrav psihološki mehanizem. Človek ne more razviti čustvenega vznemirjenja na vsak dražljaj; nekatere stvari morajo naleteti na nezainteresiranost za njegovo lastno zaščito. Tako nas posamezne usode drugih ljudi manj motijo, če zadevne osebe ne poznamo. Vendar pa lahko notranja umirjenost postane tudi problematična, saj je v nasprotju z afektom zelo uporabno, če oseba razvije interes, da se čustveno loči. Pogosto notranja umirjenost ni več pristna in oseba dejansko trpi zaradi tega, ker zatira čustveno mešanje. Dolgotrajno zatiranje čustev z navidezno umirjenostjo ali celo hladnostjo je psihološko nezdravo in slej ko prej povzroči, da potlačena čustva iščejo drug izhod. Posledice so lahko prijaznost do cenjenih ljudi, pa tudi samopoškodovanje, alkoholizem ali kaznivost. Notranja umirjenost v smislu brezbrižnosti postane problematična tudi, če je pristna, vendar se pojavi v situacijah, ko je ta brezbrižnost nezdrava. Notranja umirjenost v razmerah, ko je nenavadno, lahko tako kaže tudi na psihološke težave pri otrocih, običajno na motnje navezanosti z vzroki zgodaj otroštvo. Poleg številnih drugih simptomov je nenazadnje za ljudi s psihopatijo značilna nekakšna notranja umirjenost, ki jim omogoča, da dobro premišljujejo svoja dejanja in se vedejo taktično na način, za katerega vedo, da se od njega pričakuje, da bi dosegli cilj.