Občutek Vonj pri ljudeh se imenuje tudi vohalno zaznavanje in je z vohalno razdeljeno na tri različne anatomske strukture epitelija, vohalne niti in gorvodni del vohalne nitke možganov, ki so skupaj odgovorni za zaznavanje in obdelavo dražljajev vonjav. Čeprav občutek za Vonj pri ljudeh je veliko manj izrazit kot voh pri primatih, ta sistem vohalnega zaznavanja omogoča razlikovanje bilijona različnih zmesi vonjev in osmih različnih lastnosti vonja. Oslabljeno, odsotno ali povečano vohalno zaznavanje je običajno povezano bodisi z nevrološkimi motnjami bodisi duševna bolezen pojavov.
Kakšen je voh?
Občutek Vonj ali vohalno zaznavanje je človeški čutni kanal, odgovoren za vonjave. Vonj ali vohalno zaznavanje je človeški čutni kanal, odgovoren za vonjave. Razdeljen je na tri različne strukture:
Vohalna epitelija v Nosna votlina pobere vonj. Vohalne filamente, tako imenovana lamina cribrosa z fila olfactoria, ležijo nad etmoidno kostjo in prenašajo absorbirane vonjave. Bulbus olfactorius, tj. Zgornji del reke možganov, obdeluje tako posredovane dražljaje. Vohalna možganov, tako imenovana vohalna skorja, prekriva središče za ključi informacije v svojem sekundarnem središču, ki neločljivo povezuje ta dva zaznavna področja. Za razliko od večine živalskih vrst je voh pri ljudeh komaj razvit. Ne glede na to so celo ljudje sposobni razlikovati med približno bilijonom različnih vonjev.
Funkcija in naloga
Vonj se uporablja za zaznavanje in razločevanje vonjav. Na primer, ljudje prepoznamo osem različnih lastnosti vonja in tako lahko vire vonja ločimo v skupine cvetlični, zemeljski, živalski, lesnati, zeleni, začinjeni, smolnati in sadni. Naloge voha se na koncu delijo na dve osnovni funkciji: sprejem dražljaja in obdelava dražljaja. Sprejem dražljaja poteka s prodiranjem vonja molekule v vohalnico sluznica. Da bi povečali zaznavanje voha, občasno nosno dihanje se lahko uporabi, ki zaviha dihalni zrak in tako omogoča več vonja molekule za vstop v vohalno špranjo. Tu vohalni dražljaji dosežejo približno 30 milijonov čutnih celic nos. Te senzorične celice na nosna sluznica veže odorant molekule na receptorje in pri tem aktivirajo protein G. S tem se sproži znotrajcelična signalna kaskada, ki vodi do odpiranja ionskih kanalov. Ta odprtina zagotavlja iztok Cl, ki depolarizira celice in sproži akcijski potencial. Nastali akcijski potenciali vstopijo v vohalne možgane skozi luknje na sito plošči etmoidne kosti, od koder se prenašajo v možganska področja spomin shranjevanje, čustva in motivacija ter prepoznavanje vonja. Ta prenos poteka po vlaknih in vohalnih poteh troslojnih vohalnih možganov in zaznavanja usmerja, na primer, brez ovinkov na limbični sistem in hipotalamus. Na teh področjih možganov poteka shranjevanje vohalnih zaznav in prepoznavanje vonja, ki je pogosto čustveno in motivacijsko zasedena z neposredno povezavo z limbični sistem. Tako kot čuti, tudi pri vohu lahko tudi pri vohu skozi osrednje ločene nosne votline primerjamo dve smeri vonja. Tako ljudje ne morejo samo prepoznati virov vonjav, ampak lahko dodatno izvedejo tudi približno lokalizacijo teh virov vonjav. Vonj prepoznamo v talamus. Vendar pa šele obdelava zaznav v naslednjem hipokampus da se posamezni zaznavni vonji trajno shranijo. Vohalna spomin ljudi lahko razdelimo na presemantični in semantični spomin. Presemantično spomin vzpostavi spontano povezavo med vonjavami in kraji, kjer je oseba vse bolj zaznala vonj. Tako se vohalni sistem ljudi prekriva ne le z okušanjem, ampak tudi z vizualnim senzoričnim sistemom, ki z vezavo vizualnih spominov in vohalnih spominov omogoča vizualizacijo zaznavanja vonja, ki je dejansko brez oblike. Semantični spomin omogoča verbalizacijo vonjav, saj je zaznavanje v njem shranjeno pod posameznimi imeni. Čeprav je voh za primate neprimerno večjega pomena, je manj pomemben in za človeka ne posebej močan. Kljub temu pa voh lahko skupaj z okušanjem tudi pomaga ljudem prepoznati strupene in nestrupene snovi ter potencialne vire nevarnosti. Pogosto na primer nekateri vonji sprožijo refleks gag, ki je evolucijsko služil predvsem zaščitni funkciji.
Bolezni in bolezni
Različne nevrološke bolezni lahko poslabšajo vonj ali celo vodi do anosmije, popolne izgube voha. Zlasti poškodbe celic vohalne skorje so povezane z vohalno disfunkcijo. Poškodbe celic na tem območju pogosto povzročajo degenerativne bolezni, kot sta Parkinsonova ali Alzheimerjeva bolezen bolezen, ki lahko vodi do uničenja celotnih možganskih predelov. Kapi ali vnetni procesi v možganih lahko poškodujejo tudi strukture vohalnih možganov in vodi do okvarjenega ali odsotnega vohalnega zaznavanja. Ni pa treba, da je oslabljeno zaznavanje voha vedno povezano s fiziološkim vzrokom. V kontekstu nekaterih psihičnih bolezni, na primer fantosmije, se pojavijo vohalne zaznave kljub odsotnosti vira dražljaja. Nasprotno pa se nevrologija nanaša na okvarjene vohalne zaznave glede kakovosti vonja kot parosmije ali kakosmije. Zmanjšana vohalna zmogljivost zaradi izgube celic je spet znana kot hiposmija, medtem ko je pretirana vohalna zmogljivost znana kot hiperosmija.
