Sodba oblikuje zaznavanje kot nezavedni in zavestni proces. Ta naravni del zaznavanja je na primer pomemben kot funkcija filtriranja in je zato vzrok za selektivnost zaznavnega procesa. Napačna presoja je na primer prisotna pri ljudeh z dismorfofobijo.
Kaj je sodba?
Sodba oblikuje zaznavanje kot nezavedni in zavestni proces. Človeške zaznavne strukture ljudem omogočajo, da si ustvarijo sliko situacij in svojega okolja. Z vidika evolucijske biologije je zaznavanje sinonim za možnost preživetja. Njegova čutila določajo, ali človek pravočasno prepozna nevarnosti in priložnosti, in na podlagi tega lahko nadaljuje z reakcijo podobno akcijo. Proces zaznavanja je ravno zaradi tega tesno povezan s postopkom presoje. Zaznati brez presojanja je nemogoče. Zaznavanje ni le prvi primer oblikovanja mnenja o situaciji in okolju, temveč se samo odvija na podlagi filtriranja procesov in s tem nezavednih presoj. Ta pojav je znan kot selektivno zaznavanje. Med vsemi dražljaji, ki vplivajo na nas, izberemo, kaj se zazna in kaj sploh doseže človeško zavest. Zaradi neizmernega števila trajno delujočih dražljajev so takšni postopki filtriranja potrebni, da ne bi poplavili možganov z dražljaji. Kot postopek filtriranja je ocena dražljajev ocena ustreznosti, ki jo v prvi vrsti opravijo predhodne izkušnje. Hkrati imajo programi kognitivne presoje tudi vlogo pri nadaljnji obdelavi zaznav, ki dosežejo zavest. Ti programi presoje ustrezajo predvsem obsevanju, učinku halo in pripisujejo prevlado ter pomagajo pri zavestnem oblikovanju mnenj o zaznanem.
Funkcija in naloga
Postopki filtriranja in nezavedne presoje v zaznavnem sistemu omogočajo ljudem, da zaznajo le tisto, kar se v trenutni situaciji šteje za pomembno. Vzorci imajo v tem procesu večjo vlogo, zlasti tisti, katerih kompleksnost je med popolno simetrijo in absolutnim pomanjkanjem strukture. Iz tega razloga ljudje na primer izpraznijo tiktakanje ure, če le ta ne prebije monotonije. Prav tako je zmeden zvok dežja zunaj okna prazen, dokler v njem ni mogoče prepoznati nobene strukture vzorca. Z vidika evolucijske biologije je nezavedno iskanje vzorcev ljudem pomagalo preživeti. Dejstvo, da lahko prepozna vzorce, je delno odgovorno za njegovo preživetje. Vendar ni samo iskanje vzorcev tisto, ki oblikuje človeško dojemanje kot filter. Osebne izkušnje, pričakovanja, interesi in stališča ljudi imajo tudi vlogo pri ocenjevanju in izbiri prihajajočih čutnih vtisov. Na primer socializacijo lahko poimenujemo kot prvi ocenjevalni filter. Izkušnje z lastno družino, šolo in krogom prijateljev ali delovno skupino poleg izobrazbe oblikujejo človekove lastne poglede in vrednote. Tako kot način razmišljanja tudi način zaznavanja oblikujejo te izkušnje. Družbeno okolje poleg vrednot in mnenj na primer oblikuje tudi interese in predsodke, ki začnejo veljati kot sodni filtri zaznanih čutnih vtisov. Na primer, pozornost je usmerjena na podlagi interesov. Iz tega razloga ljudje običajno vidijo, kaj imajo sami ali vsaj s čim so se že ukvarjali. Presodni primer zaznavanja meni, da so znane ali pričakovane stvari v tem kontekstu še posebej pomembne. Drugi presojni filter so občutki. Čustveno pozitivna povezanost z osebo ji omogoča, da prepozna pozitivno v vseh dejanjih iste osebe. Enako velja tudi obratno. Poleg tega skrajni strah ali velika živčnost navadno oblikuje zaznavanje s povečanjem čutil. Z evolucijsko-biološkega vidika je ta pojav spet povezan s povečano povpraševanjem po pozornosti in pripravljenostjo za odzivanje v nevarnih situacijah. Tudi okolje človeka vpliva na nezavedno vrednotenje zaznavnih dražljajev, zlasti na družbeno vlogo ali situacijske strukture moči. Preko teh filtrov senzorični organi sprejmejo le del vseh možnih dražljajev. V čutnem spomin, zaznave se preizkusijo glede njihove uporabnosti in, ko se uporabnost prepozna, preidejo v kratkoročni spomin za nadaljnjo obdelavo. Nadaljnja obdelava ustreza razdrobljenosti informacij na majhne enote. Te enote obdelamo ločeno in jih na primer ojačimo, omilimo ali ovrednotimo, preden jih ponovno sestavimo. Eden od programov kognitivne presoje tega procesa je na primer prevladovanje lastnosti, zaradi česar je ena značilnost odločilni dejavnik za oblikovanje mnenja. Na podlagi presoje z obsevanjem ljudje sklepajo iz lastnosti ene same značilnosti na druge lastnosti in zaradi učinka halo že obstoječe sodbe določajo presojo novih zaznav in njihovih posameznih lastnosti.
Bolezni in bolezni
Presojo zaznavcev je mogoče motiti na različne načine. Ker ga oblikujejo izkušnje in socializacija, lahko travmatični dogodki, denimo vodi do grotesknih presoj čutnih dražljajev. Psihologija se ukvarja s takšnimi motnjami zaznavanja. Kot primer motene zaznavne presoje lahko omenimo dismorfofobijo. Ta telesna dismorfična motnja povzroča moteno samopodobo. Lastni videz je ocenjen kot neustrezen. Prizadeti živijo v strahu pred svojo navidezno grdoto in se temu primerno nesmiselno odzovejo na svoje okolje. Mnogi prizadeti imajo že pred boleznijo negativen odnos do lastne osebe. V takem primeru prizadeti vidi v ogledalu, kaj na koncu pričakuje od sebe, in sicer grdost. Bolniki razvijejo sovraštvo do lastnega telesa in se v ogledalu večkrat doživljajo kot grozljiv "jaz". Realistična ocena lastne osebe in z njo povezanih zaznav je zanje nemogoča. Njihovo okolje pogosto dojema prizadete osebe kot privlačne, toda za prizadete osebe je njihova lastna podoba povezana z gnusom. Tako obstaja velika neskladnost med samopodobo in zunanjo podobo. V javnosti se prizadeti pogosto počutijo nenehno opazovani in zaničevani, kar vodi v strah pred stiki z drugimi ljudmi. Bolezen se pogosto začne v puberteti, ko so mladostniki pogosto zelo negotovi glede lastnega videza. V nekaterih primerih imajo psihološke poškodbe, ki jih povzroča okolje, večjo vlogo pri razvoju bolezni in se tako utrdijo, da vstopijo v zaznavalni filter kot sodni dejavnik. Podoben primer zaznavnega izkrivljanja sebe, ki se zgodi zaradi motene zaznavne presoje, je anoreksija.
