Opredelitev psihoterapije

Izraz psihoterapija (Grško: ozdravi dušo) predstavlja a generično Izraz za kombinacijo velikega števila teorij in metod z različnimi teoretičnimi temelji za odpravo motenj tako čustvenega stanja kot vedenja. Metodologija za premagovanje motnje temelji na verbalni interakciji med terapevtom in pacientom. Po teoriji psihoterapevta Strotzke, ki velja še danes, psihoterapija je "interakcijski postopek za vplivanje na vedenjske motnje in stanja trpljenja s pomočjo učljivih komunikacijskih tehnik, ki temeljijo na teoriji normalnega in patološkega vedenja" (1978). Tako je osnova uspešnega zdravljenja izvedljiv terapevtski odnos med pacientom in lečečim terapevtom. Z zgodovinskega in metodološkega vidika psihoterapija lahko razdelimo na moderne terapija, tradicionalna terapija in "zdravljenje norih". Že stari Rimljani in druge napredne civilizacije antike Govorili o psihičnih spremembah ljudi. Kot posledica nedosegljive in tudi nezaželene integracije duševno bolnih so bile v 12. stoletju ustanovljene prve posebne ustanove za duševne bolnike, na primer v Kairu in Frankfurtu. Obravnavanje ljudi v teh domovih je opisano bodisi kot dobrohotno bodisi kot mučenje za "norca", odvisno od kraja in obdobja. V srednjem veku se je mnenje o duševno bolnih ljudeh spremenilo do te mere, da so te osebe imeli hudič in so jih preganjali. Tudi v 17. in do neke mere še v 18. stoletju je bil pogled na bolnike bolj podoben zapornikom v kazenskih zavodih kot pacientom v bolnišnicah. Šele poznejša tradicionalna psihoterapija iz 18. stoletja, ki jo razlagajo kot konsenz medicine in psihiatrije, odločilno temelji na rezultatih raziskav zdravnika Franza Antona Mesmerja (1734-1815), čigar teorijo magnetnega animalizma lahko razumemo kot nasprotno mnenje o izganjanju, ki je bilo uporabljeno kot terapija v tistem času. Po njegovem mnenju a ravnovesje "telesnih humorjev in telesnih energij" je potrebno za zdravljenje obstoječe čustveno povzročene bolezni. Čeprav te utemeljitve zdravljenja nikakor ni mogoče znanstveno utemeljiti, so njegovi terapevtski ukrepi vseeno začetek tradicionalne psihoterapije, saj so ga interpretacije živalskega magnetizma vodile k zdravljenju pacientov s sodobno medicino. Hipnoza. Konec 19. stoletja se je psihoterapija hitro razvijala zaradi vpliva Sigmunda Freuda in drugih pomembnih psihoterapevtov ali psihoanalitikov. Različne podskupine so nastale iz generično termin psihoterapije.

Indikacije (področja uporabe)

  • Psihološka stiska zaradi prisotnostiduševna bolezen".
  • Obdelava žalosti kot svetovanje bolniku
  • Depresija
  • Anksiozne motnje

Postopek

Kot smo že omenili, koncept psihoterapije nikakor ni terapija, ki temelji na teoriji, temveč različni psihoterapevtski postopki:

  • Psihoanalitik terapija - ta oblika terapije se nanaša na postopek, ki temelji na odkrivanju nezavednih konfliktov z uporabo psihoanalitičnih metod zdravljenja. Primer tega bi bil standardni psihoanalitični model po Freudu. Načelo tega zdravljenja je dolgotrajna in intenzivna oskrba pacienta ter nastavitev (pacient se sprosti na kavču, medtem ko terapevt sedi za njim, da ga bolnik ne vidi). Bolnika prosimo, da svoje misli analitiku posreduje čim bolj nenadzorovano. V odgovor na informacije, ki jih objavi pacient, mora terapevt dovoliti samotolmačenje povedanega in v nobenem primeru ne razlagati slišanega.
  • Vedenjska terapija - ta terapevtska metoda je sestavljena iz različnih pod-oblik (npr. kognitivno vedenjsko zdravljenje (KVT)), vsem pa je skupno, da bi to moralo spodbuditi pomoč k samopomoči. Po razjasnitvi izvora vedenjskih vzorcev je naloga terapevta, da pacientu predstavi metode za zmanjšanje trpljenja in razširitev sposobnosti delovanja. Osrednje točke za vplivanje na vedenje so družbene interakcije kot tudi sprememba v družbenem okolju. Iz zgornjih točk je glavno načelo vedenjska terapija je mogoče izpeljati - usposabljanje in spodbujanje samopridobljenih sposobnosti za izboljšanje samoregulacije (krepitev samokontrole). Sposobnost človeškega bitja za samostojno obnovo po globokih krizah je opisana z izrazom odpornost. Da bi prepoznali bolnikovo trpljenje in težave, se na začetku zdravljenja izvede vedenjska analiza po Kanferjevem modelu SORKC, da bi našli izvor, vzdrževanje in možne posledice vedenja. Za dosego terapevtskih ciljev v več sejah po analizi je izbrana oblika zdravljenja. Na eni strani obstaja možnost doseganja cilja zdravljenja s soočanjem s problemom, ki potrebuje terapijo, na drugi strani pa izvajanje operativnega postopka (postopek, katerega načelo temelji na uporabi nagrade in kazen) ali pa je treba razmisliti tudi o kognitivnem postopku (interpretacija in preoblikovanje pridobljenih izkušenj).
  • Na pogovorno psihoterapijo usmerjeno stranko - model, ki ga je razvil Rogers (1902-1987), da pacienta motivira k samoraziskovanju (odkrivanju samega sebe) z verbalizacijo občutkov. Naloga terapevta je ponuditi podporo in sprejeti pacientove težave. Po Rogersu je oseba sposobna vaditi Rešitve zase s to pomočjo. Funkcijo lečečega terapevta je razvidno iz sočutnega vedenja.
  • Humanistična psihoterapevtska metoda - metoda, kot je gestalt terapija, ki jo štejemo med to obliko terapije, temelji na načelu, da pacient sporoča strahove in točke konfrontacije, namesto da jih verbalizira s pomočjo fizičnega izražanja.
  • Telesna terapija - podobno kot pri geštalt terapiji bi tudi tu morali soočenje odpraviti predvsem z izkoriščanjem fizičnih izkušenj. Primer tega bi bila metoda bioenergetike po Lowenu.
  • Sprostitev tehnike - kot najbolj znani in najpomembnejši predstavniki tukaj avtogeni trening (trening podzavesti), progresivna mišica sprostitev in Hipnoza. Vsem je skupen cilj omogočiti izboljšanje stanja s pomočjo sprostitev.
  • Sistemska psihoterapija - to je skupek postopkov, ki upoštevajo duševno stres kot motnja sistema (na primer družina ali poklic). Na podlagi tega se izboljša interakcija v sistemu in s tem izboljšanje bolnikovega stanje Skupni zvezni odbor (G-BA) je potrdil koristi in zdravstveno nujnost sistemsko terapijo za odrasle za pet področij uporabe. Med njimi so najpogostejše motnje tesnoba in obsesivno-kompulzivne motnje ter afektivne motnje (depresija).