Prenehanje kajenja z vedenjsko terapijo

Vedenjsko terapija za prenehanje kajenja je terapevtski postopek psihologije in psihoanalitike, ki naj bi podpiral kadilca pri opuščanju kajenja s pomočjo tako imenovane obnove. Ta obnova je osnova za terapevtski postopek in opisuje opustitev ali spremembo obstoječega vzorca dražljajev-odziv. Kondicioniranje je videti kot naknadna reakcija na dražljaj. Da pa bi prišlo do obnovitve, je treba domnevati, da kajenje je odgovor na dražljaj in se je tako "naučil". Vedenjski terapija za prenehanje kajenja se lahko izvaja z različnimi psihoanalitičnimi metodami. Vsem metodam pa je skupno, da se kot cilj postopkov obstoječa pogojenost ugasne in obnova poteka s pomočjo nadomestitve (izmenjave) akcije. Vendar za izvedbo vedenjskih terapija, linearno reševanje problemov ni koristno; namesto tega je treba spodbujati motivacijo in druge dejavnike, kot sta družbeno okolje in podpora, ki iz tega izhaja.

Indikacije (področja uporabe)

Kontraindikacije

Če kadilec ugotovi, da postopek ni primeren za opustitev kajenje, to je treba razumeti kot znak nujne prekinitve zdravljenja, saj na podlagi prenehanja ni mogoče doseči uspeha. Vendar zdravstvenih razlogov za prisilno opustitev postopka ni.

Postopek

Da bi uspeli vedenjska terapija za prenehanje kajenja, je bistvena individualna ocena zasvojenosti. Vendar se lahko pojavijo različni dejavniki za pojav kajenja. Ne glede na vedenjska terapija Izbrana metoda se verjetnost trajne abstinence od kajenja znatno poveča. Vendar je poleg splošne uspešnosti pomembno, da pri izbiri postopka upoštevamo, da nima vsak bolnik enakih želja in potreb v terapiji, zato je potrebna individualna ocena bolnika. Pogoji za razvoj odvisnosti

  • Privlačnost kajenja - privlačnosti kajenja sprva ne povzročajo biološki dejavniki, temveč socialne razmere. Še posebej vzorniki ali skupine vrstnikov (sošolci ali prijatelji in znanci) in predvsem podoba kajenja vodi do prevzemanja vedenja kajenja. Zlasti podoba, ustvarjena v oglaševanju, povezave svobode in samoodločbe s kajenjem predstavlja spodbudo, na katero se zlasti odzovejo mladostniki, ki začnejo kaditi. Na podlagi tega je obnovitev mogoče doseči le, če se slika izbriše, kar je v prvi vrsti prispevalo k zasvojenosti.
  • Zaznavno popačenje - gledanje tobak odvisnost z vidika psihoanalize lahko kajenje predstavljamo kot motnjo ega. Motnja temelji na šibkosti ega, ki jo spremlja spremenjeno zaznavanje in tako predstavlja neposredni obrambni mehanizem. Tako kajenje predstavlja nadomestilo za to slabost. Zato vedenjska terapija spodbuja, da se pacientova percepcija popravi, tako da je mogoče trajno preprečiti kajenje.
  • Nikotin vnos skozi tobak uporaba - čeprav je vedenjska terapija izključno duševni proces zdravljenja odvisnosti, je ključnega pomena opozoriti na njegovo funkcijo nikotin in vpliv na človeški organizem. Zlasti problematičen je razvoj strpnosti nikotin, saj je količino, potrebno za dosego enakega stanja kot na začetku zasvojenosti, mogoče doseči le s povečanim vnosom. Poleg učinka vazokonstrikcije snov vodi do boljšega počutja, budnosti in zmanjšanja tesnobe. Poleg tega se občutek lakote znatno zmanjša, tako da predvsem mlade ženske cigareto uporabljajo za zmanjšanje telesne teže. Vendar pa sprostitev hormoni kot serotonina, ki med drugim povzročajo občutke sreče, je še posebej problematično. Vendar mora lečeči terapevt te pozitivne učinke kajenja uskladiti s slabostmi, da bi dosegel prenehanje odvisnosti. V ta namen se obravnavajo odtegnitveni simptomi, ki vključujejo močno željo po kajenju, razdražljivost, nemir, frustracije, jezo, negativno razpoloženje, tesnobo in motnje spanja.

Metode vedenjske terapije za opustitev kajenja.

Kratek poseg

  • Kadilci so pogosto v fazi, ko bi radi opustili zasvojenost, vendar ne načrtujejo natančno načrtov za odpoved. Na tej točki posreduje kratka intervencija, pri kateri je treba doseči večjo motivacijo kadilca, da opusti odvisnost.
  • Kot strategija služi na primer motivacijska strategija po Schmidtu, v kateri se poleg vprašanja o stanju kajenja izvajajo tudi nasveti za opustitev in motivacijska izboljšava. Cilj tega izboljšanja motivacije je spoznanje kadilca, da je samo po dogovoru z določenim časom prenehanje kajenja izvedljivo. Vendar pa mora terapevt poleg dogovora dati tudi aktivno in osebno povezano pomoč.
  • Ključnega pomena pa je tudi profilaksa ponovitve bolezni, ki se izvaja s pomočjo nadaljnjih pregledov po dejansko končanem zdravljenju.
  • Osnovno načelo kratkega posega temelji na različnih pristopih k opuščanju kajenja, ki jih je treba za uspešno terapijo kombinirati. Treba je dokazati pozitivne učinke opuščanja kajenja v smislu zdravje in družbenih dejavnikov ter natančno poimenovanje tveganj ohranjanja vedenja. Prav tako je treba določiti in navesti možne dejavnike, ki lahko otežijo odpoved, da bi našli načine, kako te dejavnike rešiti. Če se človek ponovi, so pomembne nove motivacijske strategije.

Skupinska terapija

  • V primerjavi z individualno terapijo skupinska terapija ponuja možnost, da terapija poteka skupaj z drugimi prizadetimi osebami in tako s socialno podporo dosežemo pozitiven učinek. Zdravljenje praviloma obsega od tri do deset sestankov. Vendar pa se osnovno načelo skupinske terapije le nekoliko razlikuje od posamezne intervencije.
  • Analogno tej metodi tudi skupinska terapija v prvi fazi določa in spodbuja motivacijo. Kot ukrepe prve faze lahko imenujemo na primer utemeljitev prednosti za opustitev odvisnosti ali a ravnovesje za odločanje.
  • V drugi fazi terapije se zdravljenje osredotoča na metode samokontrole, s katerimi se prepreči ponovitev odvisnosti. To se med drugim naredi tako, da se izognete nastavitvam (situacijam), ki bi lahko pacienta premamile kaditi. V drugi fazi so omenjene in ocenjene (ocenjene) tudi možnosti kajenja.
  • Tretja faza terapije je namenjena predvsem stabilizaciji naučenega vedenjskega vzorca. Prosto kajenje je treba podpirati na primer s športnimi aktivnostmi.