Katere so ortodontske indikacijske skupine?
Zaradi variabilnosti malokluzij v Ljubljani ortodoncije, jih je težko zožiti in razvrstiti po resnosti. V ta namen so bile razvite ortodontske indikacijske skupine, ki malokluzije razvrstijo v shemo in po kateri različne zdravje zavarovalnice so vodene. V podrazdelku je pet skupin, ki so oštevilčene od 1 do 5.
Resnost motokluzije se poveča s KIG 1 na KIG 5. Lečeči ortodont razvrsti pacientovo disgnatijo (= napačna lega) in pripravi strokovno mnenje, tako da zdravje zavarovalnica lahko natančno oceni, ali in v kolikšni meri bodo pokriti stroški načrtovane terapije in kako dolgo bo terapija verjetno trajala, dokler ne bo dosežen pričakovani cilj. Ortodontska indikacijska skupina 1 opisuje rahle zamašitve.
Njihov popravek bi bil estetski, zato je zakonsko predviden zdravje zavarovalnice ne subvencionirajo zdravljenja. KIG 1 vključuje na primer distalni ugriz, pri katerem zgornji sekalci štrlijo do treh milimetrov pred spodnjimi sekalci. Odprti ugriz do enega milimetra spada tudi v ortodontsko indikacijsko skupino 1, pa tudi globok ugriz od enega do treh milimetrov, kjer zgornji sekalci preveč prekrivajo spodnje.
Poleg tega gneča, ki premakne kontaktno točko med dvema zoboma za do enega milimetra, ni pokazatelj, da bi morala zakonita zdravstvena zavarovalnica za ortodontsko terapijo doplačati. Zasebno dodatno zavarovanje in zasebno zavarovanje običajno plačata del celotnih stroškov, nekateri tudi celotni znesek. V posameznih primerih pa se je treba posvetovati z zdravstveno zavarovalnico.
Skupina 2 za ortodontsko indikacijo opisuje stopnjo resnosti, kadar je popravek potreben z medicinskega vidika in ne samo iz estetskih razlogov. Vendar kot v KIG 1 tudi v tej podskupini zakonite zdravstvene zavarovalnice ne plačujejo zdravljenja. Pri KIG 2 ima pacient distalni ugriz 3-6 milimetrov, odprt ugriz 1-2 milimetra ali globok ugriz več kot tri milimetre, pri čemer zgornji zob štrli čez spodnje zobe do dlesni.
V ortodontsko skupino 2 spada tudi križni ugriz, pri katerem so izbokline zgornjih zob, ki dejansko štrlijo izven spodnjih zob, postavljene navznoter, kar pacientu oteži žvečenje. Poleg tega ta skupina vključuje zožitev kontaktnih točk za en do tri milimetre in pomanjkanje prostora do treh milimetrov. Zobozdravniki in ortodonti vidijo potrebo po zdravljenju vseh teh diagnoz, da bi vzpostavili nevtralen položaj ugriza, tako da zaradi malokluzij ne bi prišlo do resnejših sekundarnih bolezni.
Vendar zakonite zdravstvene zavarovalnice ne plačujejo ničesar dodatno, je pa pri dopolnilnem ali zasebnem zavarovanju drugače. Začenši z ortodontsko indikacijsko skupino 3 je napačna postavitev čeljusti in zob tako neizmerna, da bo katera koli zdravstvena zavarovalnica, najsi bo to zakonsko, zasebno ali dopolnilno zavarovanje, krila stroške zdravljenja do dopolnjenega 17. leta. Zdravljenje je medicinsko potrebno za obnovo žvečilne funkcije, estetike in oblikovanja govora.
To vključuje odprt ugriz spredaj med dvema in štirimi milimetri in dvostranski križni ugriz. Poleg tega ima ozka kontaktna točka več kot tri do pet milimetrov stopnjo resnosti 3 in pomanjkanje prostora več kot tri milimetre. Globok ugriz več kot tri milimetre, kjer je dlesni poškodovani zaradi globokega ugriza, spada tudi v tretjo ortodontsko indikacijsko skupino.
V ortodontsko indikacijsko skupino 4 spadajo resni zamaški, ki zahtevajo zdravljenje z medicinskega vidika. Sem spada enostranski križni ugriz, ki ga je še posebej težko zdraviti. Še bolj skrajni primer, ko ne le križni ugriz, ampak celoten zob v zgornja čeljust je predaleč navznoter in ni več stika, je treba tudi zdravljenje v KIG 4.
Potem specialist govori o jezikovni ali bukalni okluzija. Drug primer je sprednji odprt ugriz, ki je širok več kot 4 mm in je lahko posledica navad, kot je pretirano sesanje palca. Resnost 4 vključuje tudi distalni ugriz, pri katerem zgornji sekalci štrlijo od šest do devet milimetrov nad spodnje, prav tako nasprotno, mezialni ugriz, pri čemer spodnji zob štrli tri milimetre pred zgornjimi zobmi.
Druge indikacije za skupino 4 so pomanjkanje pritrditve zob, pri katerih so zobje genetsko odsotni, ali v primeru izgube zaradi izgube zob. Prebojna motnja, ki povzroči zapoznelo ali manjkajoče pojavljanje zob, je tudi indikacija za ortodontsko zdravljenje. V primeru motnje izbruha, ki spada v stopnjo resnosti 4, so vsadki pritrjeni v čeljust kot nasprotni ležaji, da potegnejo zobe iz čeljusti in jih tako prisilijo v izraščanje.
KIG 4 je dosežen tudi s pomanjkanjem prostora več kot 4 mm ali gnečo več kot 5 mm. Ortodontska indikacijska skupina 5 vsebuje skrajne primere, ko ortodoncije samo po sebi ne vodi do cilja, toda kadar je poleg ortodontskega zdravljenja treba opraviti še kirurško terapijo, da dosežemo nevtralen ugriz. Resnost 5 vključuje razcep ustnic in nepce kje okostenelost in fuzija zgornja čeljust in mehka tkiva nad njim se niso pojavila, zato je prisotna razpoka.
Bolniki s to malokrvnostjo so tako že rojeni in se zdravijo od prvega dne življenja. Zanje je narejena posoda iz plastike, s katero lahko sploh pijejo in sesajo. Z današnjimi zdravstvenimi možnostmi je možno zamakniti položaj bolnikov s prirojeno razpoko ustnic in nebo na estetsko prijeten način, tako da skorajda ni brazgotin.
V indikacijsko skupino 5 spadajo tudi prizadeti, premaknjeni zobje, katerih malokluzija je posledica motenj izraščanja. Distalni ugriz, pri katerem se zgornji zob razteza več kot 9 mm nad spodnje zobe, pa tudi mezialni ugriz, pri katerem se spodnji zob razteza več kot 3 mm nad zgornje zobe, spada tudi v KIG 5. Odprt ugriz več kot 4 mm, pri katerem sprednji ali zadnji zob ob grizenju sploh nimata stika z nasprotnimi zobmi, spada v indikacijsko skupino 5. Skupno vsem tem malokluzijam je dolga terapevtska pot, dokler ni dosežena popolna korekcija. To pogosto presega običajni čas zdravljenja od enega do treh let.
Vsi članki v tej seriji:
