Osebnostni dejavniki
Osebnost vsake osebe se lahko tudi odloči, ali bo kdo zbolel ali ne depresija. Študije so pokazale, da so zelo urejeni, kompulzivni, k uspešnosti usmerjeni ljudje (tako imenovani melanholični tip) z nizko samozavestjo depresija kot na primer ljudje z zelo samozavestnimi in močnimi osebnostnimi lastnostmi. Verjetneje trpijo tudi ljudje z nizko toleranco za frustracije (tj. Ljudje, ki imajo težave z razočaranjem) depresija pogosteje in hitreje.
Poleg genetike in osebnosti ima pri razvoju depresije pomembno vlogo tudi naša vzgoja. Na primer, če so otroci svoje starše doživljali kot zelo oklepajoče in zaskrbljene ter skrbne, se ti otroci verjetno nikoli niso naučili sprejemati lastnih odločitev, se ločevati od staršev in biti samozavestni. Pogosto se niso naučili spopadati s stresom ali sprejemati lastnih odločitev.
Če se ti otroci nato znajdejo v situacijah za odrasle, v katerih morajo delovati neodvisno in prevzeti odgovornost, se pogosto počutijo preobremenjeni. Dekompenzirajo se in pogosto ne vidijo izhoda. Psihodinamsko to vodi v regresijo (regresijo), ki se kaže v pomanjkanju zagona, utrujenosti in družbenem umiku.
Vzporedno s tem se pogosto pojavljajo občutki krivde in samoobtožbe. Človek se počuti kot neuspeh, pri čemer se negativne misli še stopnjujejo in lahko na koncu privedejo do samomorilnih tendenc (samomor). Tu ima pomembno vlogo tudi teorija o "naučeni nemoči".
Ta teorija pravi, da ljudje verjamejo, da so nemočni nad različnimi stvarmi; da nikoli ne morejo ničesar spremeniti. Če ljudje na primer ne uspejo na razgovoru za službo, mislijo, da je to zato, ker so neuspešni. Če potem začnemo te misli posploševati, torej širiti na druga področja življenja, pridemo v miselne vzorce naučene nemoči.
Ti ljudje na primer mislijo: »Niti službe se ne morem niti ustaviti kajenje. Ne glede na to, kaj začnem, ne morem storiti ničesar. Torej sem neuspeh.
»Takšne misli imajo drastične posledice za našo samozavest in naše življenje. Prizadeti se pogosto umaknejo in postanejo pasivni. To pa vodi v dejstvo, da dejansko ne spremenijo svojega položaja in je prihodnost videti pesimistična. Moten odnos med materjo in otrokom, zgodnja izguba staršev ali pomanjkanje samozavesti že od zgodnjega obdobja otroštvo lahko vodi tudi do določene ranljivosti (ranljivosti) do dejavniki stresa in razočaranja in se na koncu končajo z depresijo. Celo neustrezno obdelane stresne travme iz preteklosti (na primer posilstvo ali vojne izkušnje) lahko v trenutnih konfliktih oživijo (ločitev od partnerja) in spodbujajo izbruh depresije.
Reaktivni dejavniki
Depresija se pogosto pojavi le, kadar se pojavijo določeni negativni, stresni ali kritični življenjski dogodki. Te lahko segajo od selitve ali doseganja upokojitvene starosti (preselitvena depresija) do ločitve od življenjskih partnerjev ali smrti bližnjih. Kronični konflikti (na primer partnerstvo, ki ga vodi konflikt, ali trajna preobremenitev na delovnem mestu) lahko dolgoročno vodijo tudi v depresijo. Druge študije so pokazale, da stresni življenjski dogodki, kot so poroke ali selitev, vodijo do povečanega sproščanja kortizola (hormona stresa). To pa vpliva na naš metabolizem in ga sprošča ravnovesje in lahko na koncu privede do depresije.
