Osteomielitis v otroštvu
Akutna hematogena osteomielitis je tipična bolezen pri otrocih, zlasti med 3. in 15. letom starosti. Osteomielitis v povojih oz otroštvo ponavadi se pojavi na območju dolge kosti od tesno (metafiza stegnenice). Bolezen se širi pod pokostnica (subperiosteum) in se lahko razširi v kostni mozeg ali prek žilnih povezav v sosednji sklep.
Privede do akutnih simptomov z povišana telesna temperatura, mrzlica, hudo lokalno bolečina, otekanje, pordelost, pregrevanje in lajšanje telesne drže. Kot patogeni osteomielitis in otroštvo, tako imenovani gram pozitivni patogeni (npr Staphylococcus aureus, Skupina A streptokoki) so v ospredju. Na teh patogenih temelji tudi usmerjena na patogene občutljiva antibiotična terapija bolezni.
Načeloma je treba pri dojenčkih s hematogenim osteomielitisom razmisliti bolečina v okončinah, pordelost in oteklina ter v splošnem slabo stanje. Če obstaja sum na osteomielitis pri dojenčkih ali otrocih, je treba s slikanjem diagnosticirati ali izključiti bolezen osteomielitisa (Rentgen, ultrazvok, slikanje z magnetno resonanco) po kliničnem pregledu. Na splošno je potrebna previdnost pri splošnih okužbah, saj se hematogeni endogeni osteomielitis pojavi po splošnih okužbah.
Tipičen primer razvoja endogenega hematogenega osteomielitisa v otroštvu je okužba popkovina.Če se na primer zgoraj omenjeni simptomi pojavijo med pregledi osteomielitisa, lahko domnevamo, da je kost močno vneta. Bolezen je mogoče odkriti tudi v kri. Za vnetja v telesu je značilno povečanje koncentracije bele barve kri celic (= levkociti; levkocitoza), pa tudi znatno povečana hitrost sedimentacije krvi (= BSG).
Ta diagnoza osteomielitisa je pomembna le v primeru akutne oblike, saj imata pri kroničnem osteomielitisu obe vrednosti le zmerno povečanje. V primeru akutnega osteomielitisa lahko patogena med diagnostičnim postopkom odkrijemo tudi s pomočjo kri kultura oz punkcija vnete kosti. Nato so tudi pomembne informacije o terapevtskih ukrepih, ki jih je treba sprejeti med zdravljenjem z antibiotiki.
Da bi bila učinkovita, mora biti antibiotik specifičen za patogene. Osteomielitis običajno postane viden šele v napredni fazi bolezni. Kostne spremembe so običajno vidne šele dva do tri tedne po začetku bolezni.
Potem pa so vidne spremembe (prim. Rentgen) v obliki kalcifikacij (= okostenelosti) se pokažejo svetlejše lise in / ali odcep pokostnice od kosti. Če je osteomielitis kroničen, krvna žila okluzija lahko privede do zmanjšanega pretoka krvi v kosti, kar lahko privede celo do kostnega infarkta.
Rezultat kostnega infarkta je odmiranje določenih delov kosti, ki ostanejo kot okužena telesa (= sekvestri) na okuženem območju. To lahko prepoznamo kot svetlo obarvano mejo v Rentgen diagnostike, saj na mrtvo kostno tkivo običajno odgovarja tvorba novega kostnega tkiva. Svetlo obroba je torej vezivnega tkiva.
Poleg tega lahko osteomielitis diagnosticiramo s sonografijo (= ultrazvok izpit). Pozitivno je omeniti, da je na primer ločitev pokostnice od kosti, ki je posledica nastanka abscesov, vidna prej kot na rentgenski sliki. Kot nadaljnji diagnostični ukrep osteomielitisa je tako imenovani skeletni scintigrafija je lahko uporabljen. Ta diagnostična metoda uporablja zelo šibke radioaktivne pripravke (= radiofarmake) za odkrivanje vnetnih procesov. -> Nadaljujte s temo Zdravljenje osteomielitisa
