Splošne informacije
Naturopatija je krovni izraz za različne metode zdravljenja, katerih cilj je aktiviranje telesnih samoozdravitvenih moči in s tem preprečevanje in zdravljenje bolezni na nežen in zaščitniški način ter s tem obnavljanje zdravje. Pri tem uporablja različna zdravila in dražljaje, ki se pojavljajo v naravi. Ta sredstva in dražljaji so sonce, svetloba, zrak, gibanje, ostalo, hrana, voda, mraz, zemlja, dihanje, procesi misli, občutkov in volje ter vse zdravilne učinkovine, ki jih lahko iz narave pridobimo predvsem iz rastlinskih materialov.
Temeljno ločimo med klasičnimi naravnimi metodami zdravljenja in metodami alternativne medicine. Alternativna medicina je krovni izraz za številne metode zdravljenja, ki veljajo za dopolnjujejo konvencionalni medicini. Alternativno medicino pogosto imenujemo tudi komplementarna medicina. Učinkovitost alternativnih zdravilnih metod pogosto temelji na terapevtskih izkušnjah in je običajno ni mogoče znanstveno dokazati.
Sinonimi v širšem pomenu
Holistična medicina, komplementarna medicina, alternativna medicina, naturopatija, homeopatija: Šteje alternativna medicina: Klasična naturopatska in alternativna medicina trdita, da sta celostni medicini, saj njuni terapevtski koncepti ne vključujejo le telesa, temveč tudi dušo in duha.
- Vodna terapija (hidroterapija in balneoterapija)
- Dietetika / Dietetika
- Fitoterapija (zeliščna zdravila)
- Vadbena terapija
- Svetlobna terapija
- Naročite terapijo
- Homeopatija
- Tradicionalna kitajska medicina (TCM)
- Akupunktura
- Ayurvedic medicine
- Antropozofsko zdravilo
- Nevronska terapija
- Kiroterapija / manualna terapija
- Osteopatija
- Ortoomolekularno zdravilo
- Bachova cvetna terapija
Izvor naturopatije lahko najdemo pred 2000 leti in sega v Hipokrat. V tem starodavnem razumevanju je bilo zdravljenje človeka pogojeno z naravo kot zdravilno močjo.
Zdravnik je bil le zdravnik, ki je uporabljal zdravilne moči narave. Vrhunec praktičnega izvajanja teh načel naturopatskega mišljenja najdemo v rimskem kopalnem sistemu. Cesar Avgust se je že zdravil z vrhunskimi odlitki, eden je prepoznal masaže, ki jih je muskulatura sprostila in jim priskrbela kri in okrepljeno.
Bizantinski zdravniki so uporabljali aplikacije s hladno vodo za vročinske okužbe. V 16. in 17. stoletju je Paracelsus dal pomembne impulze Hipokratovemu principu zdravilne moči narave. V 18. stoletju je JS Hahn promoviral načela uporabe vode, prehrana in vadbo, profesor charite Hufeland pa je propagiral kopanje in pitje zdravil.
Hkrati je ustanovil S. Hahnemann homeopatija. V 19. stoletju je prišlo do širjenja hidroterapije s strani Prienitza, Oertela, Rausseja in Hahna. Z njihovim nadaljnjim razvojem in obsežno širitvijo so se pojavile tri zdravstvene smeri: konvencionalna medicina, homeopatija in hidroterapija.
Johann Schroth je kombiniral te zdravilne učinkovine z post in razvili zdravilo Schroth. Leta 1850 je bavarski vojaški zdravnik Lorenz Gleich predstavil koncept naravnega zdravljenja in naturopatske metode kot podaljšek hidroterapije. Duhovnik Sebastian Kneipp poleg svojih več kot 100 vodnih postopkov navaja tudi zdravilne rastline za notranjo in zunanjo uporabo.
Univerzitetni predavatelj W. Winternitz je prvi, ki je znanstveno vzpostavil hidroterapijo in jo vključil v ortodoksno medicino. Danes so meje med ortodoksno medicino, klasičnim naturopatskim zdravljenjem in alternativno medicino tekoče, vendar se te meje nenehno spreminjajo in na novo definirajo. Tako sta manualna medicina in nevrološka terapija danes priznani del medicine, nanjo pa so pred nekaj desetletji gledali s skepso. Situacija je drugačna pri postopkih odvajanja, kot so skodelice, pijavke in avtologe kri terapijo. Ti postopki danes veljajo za alternativne načine zdravljenja, medtem ko so bili v preteklosti sestavni del medicine.
