Proprioceptivno živčno-mišično olajšanje je terapevtski koncept, pri katerem bolnika usmerjeno stimuliramo, da se spomni fizioloških mišičnih aktivnosti in gibalnih zaporedij. Takšni dražljaji so natančno nameščeni in uporabljeni v določenih fazah gibanja ali drže, da bi okrepili in podprli nekatere mišične skupine pri njihovi aktivnosti. Dražljaji so taktilni dražljaj, besedni in vizualni dražljaj.
Po eni strani terapevt posebej določi taktilne dražljaje, vendar v stiku s podporo ali primernimi pomoč lahko tudi poveča taktilni dražljaj. Vizualni dražljaj dobimo tako, da bolnika prosimo, naj gibanje spremlja z očmi ali se fiksira na določen viden predmet. Ukaz prihaja od terapevta in mora biti vedno konkreten, natančen in vedno enak, tako da si ga bolnik zapomni. Poleg tega samozaznavanje (propriocepcija) bolnika.
Cilji
Cilj koncepta PNF je izboljšati pacientovo moč in gibljivost, hkrati pa tudi njegovo usklajevanje. Poseben poudarek je na fiziološkem zaporedju gibov in ohranjanju ali izboljšanju bolnikove neodvisnosti. Poseben poudarek je na fizioloških in vsakdanjih gibih.
Trening je mogoče izvesti na terapevtskem kavču, na preprogi (program mat po PNF) ali neposredno v položaju in drži, ki jo pacient potrebuje v vsakdanjem življenju. PNF temelji na določenih vzorcih gibanja vzorcev. Ti so tridimenzionalni in sledijo spirala razporeditev mišic.
S stimulacijo proprioceptorjev (senzorjev, ki zagotavljajo našo možganov z informacijami o položaju našega spoji in mišice), se spodbujajo nekatere mišične aktivnosti. To ima za posledico nadaljnjo mišično aktivnost tudi v drugih mišicah in fiziološko krčenje nekaterih sorodnih mišičnih skupin. Podobno kot proprioceptivno nevromuskularno olajšanje Spiralna dinamika poteka v tridimenzionalnih vzorcih gibanja.
Ali je PNF smiseln in kdaj ga je treba oblikovati?
Prvotno je PNF terapevtski koncept za zdravljenje nevroloških bolnikov, danes pa se njegovi deli uporabljajo tudi za zdravljenje ortopedskih bolezni (npr. klistir). Na primer so nevrološke klinične slike, ki jih pogosto zdravimo s PNF kap, paraplegija, druge cerebralne pareze, multipla skleroza ali Parkinsonovo bolezen in še veliko več. Ortopedske klinične slike so sklepne proteze, bolezni hrbtenice z ali brez živčnih lezij ali druge omejitve gibljivosti.
Koncept PNF je bil prvič predstavljen v petdesetih letih prejšnjega stoletja in se je skozi leta razvijal. Obstaja nekaj študij, ki dokazujejo učinkovitost PNF, saj je pri mnogih fizioterapevtskih tehnikah baza dokazov še vedno razširljiva. Dokazi o učinkovitosti PNF temeljijo bolj na praktičnih izkušnjah in uspehu kot na znanstvenih študijah.
Vsi članki v tej seriji:
