Pokojnina za sindrom kronične bolečine
Če bolnik tudi z obsežno terapijo zaradi kronične bolezni ne more več delati bolečina, se lahko uveljavljajo naslednje vrste pokojnin. Po eni strani je lahko ena od možnosti zmanjšana pokojnina za zaslužek. To se imenuje "polno", če lahko pacient dela samo tri ure na dan ali manj in je razvrščeno kot "delno", če je mogoče delati tri do šest ur.
Zmanjšana pokojnina je omejena na določena časovna obdobja in jo je treba po podaljšanju znova podaljšati. Če je vloga za pokojnino z zmanjšano zmožnostjo zaslužka, je treba opraviti nekaj zdravstvenih pregledov in potrditi, da bolečina ni bil izboljšan z rehabilitacijskimi ukrepi. Po drugi strani pa, če obstaja huda invalidnost zaradi kronične bolečina, se lahko vloži prošnja za starostno pokojnino za težke invalide. To pomeni, da se lahko za normalno starostno pokojnino zaprosi že prej. Da pa bi to lahko storili, je treba najprej potrditi hudo invalidnost.
Stopnja invalidnosti (GdB) pri sindromu kronične bolečine
GdB (stopnja invalidnosti) je standardiziran ukrep za določanje stopnje invalidnosti pri telesno ali duševno bolnih ljudeh. GdB se meri na lestvici od 0 do 100, brez omejitev ali skoraj nobenih omejitev pri 0 in hude invalidnosti pri 100. Na splošno je težka invalidna oseba opredeljena kot oseba z vrednostjo 50 ali več.
GdB je običajno odvisen od osnovne bolezni in posledičnih funkcionalnih omejitev. Glede sindrom kronične bolečine, obstaja veliko različnih vrst invalidnosti. Če simptomi osnovne bolezni niso posebej hudi in posledična bolečina skorajda ne vodi do omejitev v vsakdanjem življenju, bolniki ne dosežejo vrednosti, višje od 20. Če je na drugi strani osnovna bolezen na primer huda rak, in bolnik ni več sposoben sam skrbeti zase, je pogosto uvrščen med težke invalide. GdB ima torej pomembno vlogo pri dodeljevanju socialnih prejemkov in predstavlja nezavezujoče merilo za resnost bolezni.
Terapija
Cilj terapije naj bo boj proti vzroku kronične bolečine. Ker je to pogosto težko, bi moralo zdravljenje pripeljati do povečanja bolnikove kakovosti življenja in ne samo na zmanjšanje intenzivnosti bolečine. Poleg tega je naloga lečečega zdravnika, da že v zgodnji fazi prepozna in zdravi psihološke spremembe, kot so depresivno razpoloženje ali motnje spanja.
Izbira zdravila proti bolečinam je odvisna od tega, ali je bolečina razvrščena kot nociceptivna, tj. Od tkiva ali nevropatska, tj. Od živci. Če je bolečina nociceptivna, proti bolečinam kot ibuprofen lahko dajo in po potrebi opioidi.
Nevropatsko bolečino lahko zdravimo z antikonvulzivi, kot so gabapentin ali pregabalin (lirika). Če igrajo vlogo psihosomatski dejavniki sindrom kronične bolečine, samo terapija z zdravili ne zadostuje za optimalno zdravljenje bolečine. Tu je primerna psihosocialna terapija v obliki vedenjske terapije ali terapije, usmerjene v pozornost, ki podpira zdravilo.
Na splošno bi moralo biti zdravljenje sindroma kronične bolečine, če je le mogoče, vedno sestavljeno iz kombinacije zdravil in ukrepov brez zdravil. Nesreče so pomemben sprožilni dejavnik sindroma kronične bolečine. Dolgotrajna bolečina zaradi poškodb ali nepravilna obdelava bolečine lahko privede do sprememb v telesu, ki še niso popolnoma razumljene, in s posledicami sindroma kronične bolečine.
Zato je po travmatični nesreči pomembno, da ne le zdravimo fizične poškodbe, temveč dajemo bolniku možnost, da predela, kar je doživel. Če se to ne zgodi, so nesreče povezane tudi s posttravmatskimi stresnimi motnjami. To lahko privede do motene obdelave bolečine in travme, bolečina pa ostane tudi po zacelitvi vseh telesnih poškodb. Za posttravmatsko stresno motnjo so značilni globoki občutki izgube nadzora, obupa in nemoči.
