Sopomenke
Potapljaška bolezen, dekompresijska nesreča ali bolezen, kesonska bolezen (kesonska bolezen) Dekompresijska bolezen se najpogosteje pojavlja pri potapljaških nesrečah, zato jo imenujemo tudi potapljaška bolezen. Resnična težava dekompresijske bolezni je, da če se prehitro povzpnete, se v telesu tvorijo mehurčki plina, ki sprožijo tipične simptome. Dekompresijska bolezen je glede na resnost simptomov razdeljena na tri vrste.
Definicija
V terminologiji je nekaj neskladnosti. V angleščini se dekompresijska bolezen imenuje dekompresijska bolezen (DCS) ali dekompresijska bolezen. Med "boleznijo" in "boleznijo" ni razlike.
Tudi mnogi potapljaški zdravniki te razlike ne sprejemajo. Druga težava z imenom je, da dokončam zmedo, dekompresijska bolezen je tudi okrajšana kot DCI (dekompresijski incident). Krovni izraz dekompresijska bolezen zajema dva različna pristopa k nastanku plinskih mehurčkov v telesu.
Po eni strani lahko nastanek plinskih mehurčkov povzroči preveč dušika v vodi kri ali tkivo (DCS). Lahko je tudi drug plin, na primer helij ali vodik. Po drugi strani pa, če je tlak previsok, lahko privede do solz v osrednji pljučni plovila in s tem do tvorbe zračnih mehurčkov v kri plovila (arterijski plinski mehurček embolija, AEG).
Vzrok
Topnost plina v tekočini je odvisna od zunanjega tlaka (Henryjev zakon). Na primer, ko se potopite do globine 30 m, se delni tlak plina poveča in zato se več plina raztopi v kri. To pomeni, da je v krvi več raztopljenega dušika.
Kri zdaj prenaša dušik v tkivo, kjer se zaradi spremenjenih pogojev tlaka (nasičenost tkiva) kopiči več dušika. Različna tkiva absorbirajo dušik z različno hitrostjo, odvisno od hitrosti pretoka krvi. Močnejša je prekrvavitev tkiva (npr
o možganov), hitreje absorbira dušik, torej se tkivo hitreje nasiči kot v hrustanec ali kosti, na primer, kadar je oskrba s krvjo slaba. Podobno pride do desaturacije, ko tkivo izstopi, tj. Tkivo sprosti dušik nazaj v kri in dušik izdihne skozi pljuča, prav tako pa se razlikuje od tkiva do tkiva. Medtem ko možganov se hitro nasiči, kosti or hrustanec traja zelo dolgo.
Pri vzponu morate zato upoštevati pravila o dekompresiji, sicer zunanji tlak pade hitreje, kot lahko tkiva osipajo, če se prehitro dvignete. Prej raztopljeni dušik in drugi plini ne ostanejo več v raztopini in tvorijo plinske mehurčke v krvi in tkivni tekočini. Ta postopek lahko primerjamo s penjenjem gazirane steklenice ob prvem odpiranju.
Nastali plinski mehurčki lahko zdaj povzročijo mehanske poškodbe v tkivu in blokirajo kri plovila, podoben trombu (plin embolija). Nevarnost dekompresijske bolezni se povečuje na visoki nadmorski višini (potapljanje v gorskem jezeru), saj je atmosferski tlak tu že nižji, plini pa ostajajo v raztopini še slabši. Kesonska bolezen je dobila ime po kesonih, ki so jih uporabljali za temelje mostnih pomolov.
S kesoni je bilo mogoče delati dlje časa v nasprotju s prej uporabljenimi potapljaškimi zvonovi. Z uvedbo kesonov se je število dekompresijskih bolezni povečalo. Astronavti imajo tudi večje tveganje za dekompresijsko bolezen ob izhodu iz vesolja. Da bi kar najbolj zmanjšali tveganje, morajo astronavti prenočiti pred izpadom vesolja v komori, kjer je tlak bistveno nižji, da se lahko navadijo na nizke tlake.
