Definicija
Nagon po uriniranju opisuje občutek, da je treba urinirati. To je samo po sebi običajna funkcija mehurja, ki se začne z naraščajočim polnjenjem. Če pa je nagon po uriniranju nenavadno močan, je to znak, da lahko pride do motenj v telesu ali v krmilnem krogu refleksa za uriniranje.
Fiziološki razvoj nagnjenja k uriniranju
Običajno se dnevno izloči en liter in pol urina, odvisno od posamezne količine pitja. To proizvajajo ledvice, ki filtrirajo kri in odpadne snovi (snovi v seču) prevažajte iz telesa skozi urin. Urin je shranjen v urinu mehurja, ki lahko shrani do 900 ml urina, odvisno od višine osebe.
Nagon po uriniranju pa se pojavi veliko prej, in sicer od a mehurja polnjenje 300 ml. Ta nagon po uriniranju je posledica naraščajočega raztezanje stene mehurja zaradi njegove napolnjenosti, saj povečanje napetosti zaznajo receptorji, ki pa so povezani z živci. Ti živci posredovati informacije o stanju napolnjenosti mehurja možganov, kjer se nagon po uriniranju nato sproži in zavestno zazna.
Fiziološko gledano razlika med nivojem polnjenja mehurja, ko se začne nagon po uriniranju, in največjo kapaciteto mehurja zagotavlja določeno prosti prostor, tako da ni treba takoj urinirati, ko se začne nagon po uriniranju. Poleg tega lahko na željo po uriniranju pri zdravi osebi vplivamo do te mere, da je možno zadrževati urin kljub polnemu mehurju in obstoječi želji po uriniranju (kontinenca). Mišice medeničnega dna za to pa so zaslužne tudi zunanja mišica zapiralka mehurja (Musculus sphincter urethrae externus), ki jo je mogoče poljubno in zavestno nadzorovati. Izpraznitev mehurja (mikcija) tako poteka v medsebojnem delovanju med povečanjem tlaka v mehurju in ohlapnostjo medeničnega dna mišice in zunanja mišica zapiralka mehurja. Ta refleks mikcije je centralno nadzorovan v možganov in zaradi zapletene medsebojne povezanosti ima veliko možnosti za motnje znotraj te interakcije.
