Povezani simptomi | Mišična oslabelost

Pridruženi simptomi

Izolirana mišična oslabelost se pojavi precej redko. Veliko pogosteje so poleg mišične oslabelosti tudi mišični trzki in motnje zavesti, hoje, požiranja, vida in govora, ki so posledica mišične oslabelosti. Z banalnimi vzroki, kot je a magnezijev pomanjkanje, mišično oslabelost spremljajo tudi mišice krči.

Na splošno so simptomi, ki spremljajo mišično oslabelost, vedno povezani z dejansko boleznijo ali sprožilcem. Zato se lahko pojavi zelo širok spekter spremljajočih simptomov. Prvi primer je pomanjkljiva funkcija Ščitnica (=hipotiroidizem).

Mišična oslabelost je tu le eden od mnogih simptomov. Poleg tega pritožbe, kot so povečanje telesne mase, zaprtje, upočasnjeno srce oceniti (bradikardija) in pogosto se pojavita pomanjkanje pogona. Telo je tako rekoč upočasnjeno in omejeno v svoji dejavnosti in delovanju v mnogih pogledih.

Poleg tega lahko tako imenovana "novorojenčka miastenija", tj. Mišična oslabelost novorojenega otroka zaradi avtoimunske bolezni, povzroči slabost sesanja, povešene veke in nezadostno dihanjeNazadnje spremljajoči simptomi v kontekstu dolgoročnega kortizon Kot primer je treba omeniti terapijo. Kortizon velja za zdravilo z veliko stranskimi učinki, kar pomeni, da lahko poleg mišičnih šibkosti povzroči tudi pritožbe, kot so glavkom (= zelena katarakta), palpitacije in pri otrocih zaviranje rasti. Kortizon tudi oslabi imunski sistem, kar ima ustrezne posledice.

V starosti kortizon ne vpliva le na mišice, temveč tudi na stabilnost kosti osteoporoza bolj verjetno. Niso vsa mišična trzanja enaka. Ponujajo najrazličnejše možne vzroke za včasih neškodljive trzanje ampak tudi za resne bolezni.

Odločilna je intenzivnost mišičnih trzanja, pa tudi pogostost, torej ali se mišični trzni pojavljajo v rednih intervalih ali bolje rečeno občasno. Odvisno od tega, koliko mišičnega tkiva je vključeno v trzanje, ni opazen le za prizadete, ampak za tujce je celo prepoznaven kot gibanje. Benigna mišična trzanja se na primer pogosto pojavljajo v stresnih življenjskih obdobjih, pri hipoglikemiji, magnezijev pomanjkanje ali kot stranski učinek zdravil.

Takšna mišična trzanja so zaenkrat le neprijetna in izginejo takoj, ko se sprožilni dejavniki zmanjšajo ali odpravijo. Mišična oslabelost se v tem kontekstu ne pojavi. Kombinacija trzanje mišic in oslabelost ali oslabelost nekaterih mišic je lahko v kontekstu resnih bolezni.

Primer je amiotrofična lateralna skleroza, degenerativna živčni sistem bolezen, pri kateri trzanje mišic se pojavlja klasično. V nadaljnjem poteku bolezni je najpogostejši vzrok mišična oslabelost zaradi mišične atrofije, ki lahko traja do ohromelosti. Trzanje mišic mora zdravnik razjasniti, če vztraja dlje časa brez banalne povezave, kot sta stres ali skrajna napetost.

Da bi lahko ugotovil vzrok mišične oslabelosti, je pomembno, da zdravnik najprej natančno vzame podrobne podatke zdravstvena zgodovina (anamneza). Vprašanja, ki so lahko v pomoč pri postavitvi diagnoze, vključujejo: od kdaj obstaja mišična oslabelost, na katere mišice vpliva, ali je bil določen dogodek (na primer nesreča) neposredno pred mišično oslabelostjo, ali obstajajo druge pritožbe (npr. na primer senzorične motnje), ali obstajajo zdravila, ki se redno jemljejo in ali bolnik trpi zaradi kakršnih koli znanih že obstoječih stanj (npr. sladkorna bolezen melitus, multipla skleroza ali drugi). Po anamnezi bo zdravnik opravil nadaljnje preglede glede na sum.

Po eni strani a Zdravniški pregled je zelo pomembna. Tu se natančno preveri preostala moč v mišicah, poiščejo se morebitne senzorične motnje in refleks so preverjene. Poleg tega a kri test je lahko koristen za marsikoga.

Bolj posebne metode preiskave so upravičene, če obstaja utemeljena domneva o nekaterih boleznih. Sem spadajo slikovni postopki, kot so računalniška tomografija (CT) ali slikanje z magnetno resonanco (MRI), odstranjevanje mišičnega tkiva (mišične biopsije), elektromiografija (EMG), pregled cerebrospinalne tekočine (s tekočino punkcija), elektronevrografija (ENG) oz elektroencefalografija (EEG). Poleg tega je morda koristno opraviti genetski test ali opraviti pregled pri strokovnjaku, kot je ušesa, nos specialist za grlo ali grlo oftalmologa.