Vzroki
Vzroki za kronična vnetna črevesna bolezen so še vedno neznane ali v veliki meri nepojasnjene. Predpostavlja se, da gre za večfaktorski dogodek. To pomeni, da pomanjkljiva genetska nagnjenost (dispozicija) in okoljski dejavniki v kombinaciji povzročajo a kronična vnetna črevesna bolezen.
Interakcija teh dejavnikov očitno vodi do motenj pregradne funkcije črevesja. Kot rezultat, bakterije normalnega črevesna flora lahko vstopi v sluznico črevesja in tam sproži kronično vnetje. Kot že omenjeno, oboje Crohnova bolezen in ulcerozni kolitis se prvič pojavijo pretežno v starosti 15-35 let.
Vendar pa Crohnova bolezen se lahko prvič pojavi tudi v otroštvo, medtem ko ulcerozni kolitis ponavadi se pojavi po puberteti. Ugotovljenih je bilo tudi več genov, ki so s tem povezani kronična vnetna črevesna bolezen. Najpomembnejša genska mutacija (sprememba gena) leži v tako imenovanem genu NOD-2.
Naloga gena NOD-2 je prepoznati bakterijske sestavine v črevesju in nato aktivirati imunske celice za obrambo pred njimi. Mutacija NOD-2 je prisotna pri več kot 50 odstotkih Crohnova bolezen bolnikov. Za primerjavo se ta genska mutacija v ulcerozni kolitis bolnikov.
Pomemben okoljski dejavnik, ki ga je treba omeniti in kaže različne učinke pri dveh najpomembnejših kroničnih vnetnih črevesnih boleznih, je kajenje. Kadilci zato bolj verjetno zbolijo za Crohnovo boleznijo. Poleg tega kajenje pogosto povzroči, da bolezen močneje napreduje, zato bi morali bolniki s Crohnovo boleznijo vsekakor nehati kaditi.
V nasprotju, kajenje očitno ima zaščitni učinek pri ulcerativnem kolitis, saj je pri kadilcih manj verjetno, da bodo razvili ulcerozni kolitis. Po najnovejših študijah kronične vnetne črevesne bolezni, kot se domneva, niso avtoimunske bolezni. Kot vzrok so bili izključeni tudi psihosomatski incidenti. Vendar lahko psihološki dejavniki (na primer stres) negativno vplivajo na potek kronične vnetne črevesne bolezni.
Diagnoza
Pregled blata spada v standardno diagnostiko kronične vnetne črevesne bolezni. Glavni namen diagnostike blata je izključiti gastroenteritis povzročil bakterije (gastroenteritis). Blato je zato testirano na patogeno (povzroča bolezen) bakterije.
Poleg tega je mogoče izmeriti označevalca vnetja sluznice „kalprotektin“ in „laktoferin“. Ti služijo tudi razlikovanju med nevnetnimi vzroki. Kalprotektin je na primer beljakovina, ki se pojavlja v določeni beli barvi kri celice (obrambne celice) v našem telesu.
Če so ti vse bolj aktivni, ker v črevesju poteka vnetni proces, to kaže na vnetno črevesno bolezen. Če kalprotektin ali laktoferin presežeta določeno raven, to pomeni na vnetno bolezen. Ti parametri so določeni tudi za nadaljnje spremljanje.
Za razlikovanje med Ulcerative kolitis in Crohnovo bolezen, v nekaterih primerih ulceroznega kolitisa lahko opazimo povišano koncentracijo beta-defensina-2, ki nastaja samo v vnetju. Pri bolnikih s Crohnovo boleznijo je ta raven običajno nizka ali pa je sploh ni. Vendar pa lahko ta vrednost delno ni tudi pri bolnikih z ulcerozom kolitis in zato ni primeren za zanesljivo razlikovanje.
Poleg kliničnih simptomov, kot sta driska in bolečina, za diagnozo so na voljo tudi laboratorijski parametri. Če obstaja sum na kronično vnetno črevesno bolezen, kri je treba pregledati glede znakov kroničnega vnetja, anemije in malabsorpcije oz podhranjenost. Tako je a kri štetje in v vsakem primeru določiti CRP (C-reaktivni protein).
Anemija in povečanje imunskih celic kaže na kronično vnetje. Pri kronični vnetni črevesni bolezni je CRP običajno povišan v akutnem vnetnem vnetju, vendar negativne vrednosti CRP ne izključujejo kronične vnetje črevesja. Če obstaja sum na Crohnovo bolezen, je treba določiti tudi vitamin B-12.
Pri Crohnovi bolezni se vitamin B-12 pogosto zmanjša zaradi slabe absorpcije v spodnjem delu Tanko črevo. Poleg tega lahko določanje protiteles pogosto pomaga prepoznati bodisi kronično vnetno črevesno bolezen bodisi razlikovati med Crohnovo boleznijo in ulceroznim kolitisom. Sem spadajo protitelesa ASCA in ANCA. Na primer, protitelesa ASCA najdemo pri 70% bolnikov s Crohnovo boleznijo in le pri 15% bolnikov z ulceroznim kolitisom.
