Predprotetska kirurgija

Predprotetična kirurgija je kirurško izboljšanje proteze v zgornjem delu in / ali spodnja čeljust.

Zaradi izgube zob in pomanjkanja obremenitve na alveolarni kosti (čeljustne kosti), pride do atrofije (recesije) kosti. Pogosto mobilni sluznica sega blizu alveolarnega grebena. Posledično ohranitev proteze je pogosto nezadovoljiva, saj nizka višina kosti in sosednja mobilna ginigva (dlesni) povzroči, da se proteza slabo prilega in hitro sprosti.

Globoko vstavite vezi v preddverje (spredaj usta) ali lingvalni frenulum lahko tudi negativno vpliva na zadrževanje proteze.

Indikacije (področja uporabe)

Predprotetska kirurgija se uporablja za izboljšanje ležaja proteze. Dobro nameščena proteza pomembno prispeva k ohranjanju kakovosti življenja z obnovo govora, funkcije in estetike.

Kirurški postopki

Za izboljšanje prileganja proteze se uporabljajo različni postopki, odvisno od trenutne situacije.

Moteče vezi na ustnicah, licih oz jezik so kirurško popravljeni, da med gibanjem ne motijo ​​proteze in tam ne nastanejo boleče točke pritiska.

V prisotnosti disketnega grebena (vezivnega tkiva transformacija alveolarne kosti) ali prisotnost fibromov zavihka (dražilni fibromi, hiperplazija robov proteze, ki nastanejo zaradi proteze), obstaja tudi indikacija za kirurško izboljšanje ležaja proteze. V obeh primerih odstranitev odvečnega tkiva običajno kombiniramo z vestibuloplastiko (oralna vestibuloplastika).

Popravki kosti so potrebni, če so ostri kostni robovi, eksostoze (izrastki kosti), npr. V obliki torus palatinus (kostna štrlina na sredini neba) ali tudi močno izražena linea obliqua (kostni rob na zunanji strani spodnja čeljust) moti prileganje proteze in vodi do bolečih točk pritiska.

Vestibuloplastika v Ljubljani zgornja čeljust je kirurški postopek za poglobitev ustnega preddverja. To posredno dvigne alveolarni greben in izboljša zadrževanje zobnih protez. Ločimo med odprto vestibuloplastiko, pri kateri se tkivo prek krožnega vreza na sluznici odlepi in ponovno loputa (zgoraj), ter zaprto metodo po Obwegeserju.

Pomanjkljivost odprte metode je naknadno izpostavljena pokostnica (kost koža), ki se pusti odpreti granulaciji (celjenju rane). To lahko vodi do hujših brazgotin in s tem do ponovne izgube višine alveolarnega procesa. Da bi se temu izognili, lahko ta območja pokrijejo prosti presadki sluznice, na primer z neba.

V zaprti metodi po Obwegeserju je sluznica je tuneliran in spodnje mehko tkivo in muskulatura se kranialno preseli (zgoraj).

V spodnji čeljusti je poleg vestibuloplastike pogosto treba spustiti tudi tla usta da bi dolgoročno izboljšali prileganje proteze. Nadstropje usta, milohioidna mišica in preddverje sta pomaknjeni kaudalno (navzdol). Tu je izredno pomembno opazovati potek duševnega živca (mandibularni živec).

Če želimo poglobiti dno ust, zlasti v zadnjem predelu, lahko izvedemo retromolarno spuščanje dna ust. V tem primeru je sluznica dna ustne votline in pritrditev milohioidne mišice se premakne kaudalno (navzdol).

Po zgornjih metodah vestibuloplastike ali ustnega spuščanja dna se uporablja bodisi predhodno podaljšana (podaljšana) proteza bodisi obvezna plošča, dokler se situacija ne zaceli dovolj za izdelavo nove proteze.