Prostorski občutek človeku omogoča prostorsko orientacijo. Ta orientacijska sposobnost je interakcija različnih senzoričnih organov in jo je mogoče v določeni meri usposobiti. Slaba prostorska orientacija ni nujno povezana z vrednostjo bolezni.
Kaj je prostorska orientacija?
Prostorski občutek človeku omogoča prostorsko orientacijo. Ta orientacijska sposobnost je interakcija različnih senzoričnih organov in jo je mogoče v določeni meri usposobiti. Človekova različna čutna zaznavanja ga povezujejo z njegovim okoljem in navsezadnje s svetom. Kot primeri zaznavanja dobijo ljudje vizualno, slušno, haptično taktilno, globinsko občutljivo, okusno in vohalno zaznavo. Tako kot občutek ravnotežja tudi občutek prostora v bistvu ni označen kot ločena zaznavna instanca. Kljub temu je prostorski občutek tisti, ki človeku omogoča orientacijo v vesolju in tako z evolucijsko-biološkega vidika veliko prispeva k preživetju človeške vrste. Prostorska orientacijska sposobnost je v svojih osnovnih značilnostih človeku prirojena. Vendar pa se za razliko od vidnega ali slušnega, na primer, prostorski čut v celoti razvije le z aktivnim gibanjem v prostoru. Različna čutna zaznavanja se združujejo v prostorskem pomenu. Poleg vida in sluha še občutek za ravnovesje in občutek mišice (globinska občutljivost) igrata glavno vlogo pri orientaciji v prostoru. Od tega je odvisna tudi kakovost občutka za orientacijo spomin in pozornost. Pri mnogih živalskih vrstah se številna druga čutna zaznavanja poigravajo z občutkom prostora, kot je občutek pretoka pri ribah ali občutek magnetizma pri pticah.
Funkcija in naloga
Prostorska orientacija ali občutek za prostor je do neke mere prirojena njegovim posameznim senzoričnim lastnostim. Ljudje so med bitji, ki jih nadzorujejo oči. Vizualni občutek mu daje od rojstva in mu pomaga tudi pri orientaciji v prostoru, na primer tako, da mu omogoča, da prepozna značilne mejnike. Za prepoznavanje teh mejnikov je hkrati odvisen od bolj ali manj dobrega spomin za orientacijo. Poleg tega rabi določeno pozornost, da sploh lahko registrira mejnike. Da bi človek poznal položaj svojega telesa v vesolju, ima človek občutek za mišice in občutek za ravnovesje. Občutek ravnovesje ga obvesti, ko ni v ravnovesju ali kje sta gor in dol. Mišični občutek daje trajne povratne informacije o položaju človeka spoji. Vse te sposobnosti in čutne zaznave so ključne za orientacijo v prostoru. Čeprav so posamezne sposobnosti prirojene, spomin vadba pozornosti, na primer, lahko bistveno izboljša prostorski občutek. Poleg tega je za orientacijo bistvena interakcija posameznih sposobnosti in čutnih zaznav. Te interakcije se naučimo in razvijemo le z aktivnim gibanjem v vesolju. Tako majhna orientacija dozori z gibanjem v prvih letih življenja. Usmerjenost v velikem obsegu se še naprej razvija do zrelosti in približno ustreza geografski usmeritvi. Osnova orientacije je tesno medsebojno delovanje vizualnih vtisov, ravnotežnih vtisov in zaznav mišičnega čuta, ki v glavnem potekajo v možganov steblo in možganov. Usmerjenost v majhnem obsegu tako ustreza predvsem lastnemu zaznavanju prostorskega položaja. Običajno se ljudje ne zavedajo lastnega prostorskega položaja. Usmerjenost v velikem obsegu je za razliko od orientacije v prostorskem položaju pretežno zavestna. Ta vrsta orientacije vključuje orientacijo v krajinske ali glavne smeri ali usmeritev v cestnem prometu. Ta del prostorskega čuta vključuje zavestno razmišljanje in ga v veliki meri oblikujejo izkušnje.
Bolezni in pritožbe
Usmerjenost na podlagi prostorskega čuta na primer povzroča nelagodje v primeru protislovnih čutnih sporočil, kot so pretirano hitri zavoji. Takoj, ko je čutna interakcija motena, se pojavijo občutki zmedenosti in dezorientacije. Pogosto omotica in slabost se tudi pojavijo. Pri zdravih ljudeh so te pritožbe še posebej značilne za nenavadna prostorska gibanja, kot so letenje ali potapljanje. Med temi gibi se občutek vida in ravnotežja pogosto ne prilagajata gladko. Pri potapljanju na primer nenavadno zaznavanje razdalj in razmerij, ki jih imajo ljudje vode igra vlogo. Vizualnega dela prostorskega čuta tako ni več mogoče razlagati tako, kot smo ljudje dejansko vajeni. Prostorski občutek se mora zato najprej z vadbo prilagoditi nenavadnim gibanjem v prostoru. Ko je to storjeno, vrtoglavica in omotica ponavadi se ne pojavijo več. Ker lahko med posamezniki obstajajo velike razlike v orientacijski sposobnosti, slab prostorski občutek ni samodejno povezan z boleznijo. Dejansko je za sposobnost ljudi, da se orientirajo v vesolju, v zadnjem stoletju značilno upadanje, zlasti znotraj zahodne družbe. Na primer, ko se ljudje med prevozom skoraj izključno prevažajo v vozilih otroštvo in se redko aktivno premikajo v vesolju, njihov prostorski občutek je osnovni. Ta odnos je bil v zadnjih desetletjih naklonjen nazadovanju prostorskega čuta. Vsekakor pa lahko osnovni občutek za prostor povzročajo tudi bolezni. To še posebej velja za bolezni prizadetih senzoričnih organov. Vrednost bolezni je lahko prisotna tudi v primeru motene obdelave posameznih senzoričnih dražljajev znotraj možganov, na primer v okviru nevroloških bolezni ali motenj prevodnosti živcev.
