Protiglivična imenujemo jih tudi protiglivična ali protiglivična sredstva in se uporabljajo za boj proti glivičnim okužbam. V medicini, na primer, drugače antimikotiki so glede na svoje mehanizme delovanja razdeljeni.
Kaj so antimikotiki?
Velja lokalno antimikotiki se uporabljajo na primer v obliki mazila, tinkture ali razpršila in se uporabljajo na primer za zdravljenje glivičnih okužb, ki prizadenejo koža. Nekatere antimikotiki svoj protiglivični učinek izvajajo tako, da posegajo v presnovne procese glive. Drugo antimikotiki preprečiti, da bi se proti glivicam, ki se borijo, brez omejitev oblikovale celične stene Poleg tega nekateri antimikotiki lahko tvorijo pore v membranah glive, ki negativno vplivajo na sposobnost preživetja glive. Antimikotiki so nadalje razdeljeni glede na to, ali ubijajo glive, ki jih je treba nadzorovati, ali pa zgolj zavirajo njihovo sposobnost razmnoževanja. Protiglivična sredstva, ki ubijajo glive, imenujemo tudi fungicidna protiglivična sredstva, medtem ko se protiglivična sredstva, ki zavirajo razmnoževanje, imenujejo tudi „fungistatična protiglivična sredstva“.
Uporaba, ugodnosti in uporaba
Za zatiranje glivičnih okužb se protiglivična sredstva uporabljajo lokalno (omejena na mesto okužbe) ali sistemsko (vplivajo na organizem kot celoto), odvisno od oblike okužbe. Lokalno uporabljeni antimikotiki se uporabljajo na primer v obliki mazila, tinkture, praški, lak za nohte ali razpršila in se uporabljajo na primer za zdravljenje glivičnih okužb, ki prizadenejo koža, sluznice oz žeblji. Na primer, lokalni antimikotiki se pogosto uporabljajo za zdravljenje blagih do zmernih oblik glivice nohtov (na nohtih oz na nogah). Če pa a glivice nohtov je že napredoval in ima v kombinaciji hudo obliko terapija s sistemskimi antimikotiki. Ti antimikotiki se dajejo v obliki tablet ali sokovi, med drugim. O uporabi sistemsko delujočih antimikotikov se bolnik in lečeči zdravnik običajno odločita po tehtanju zdravstvenih koristi in možnih neželenih učinkov. Druge glivične okužbe, ki jih je mogoče zdraviti z antimikotiki, vključujejo vaginalna mikoza, vnetje ustnega sluznica ki jih povzročajo glive, in plenični dermatitis (koža okužbe v predelu plenic dojenčkov). Protiglivična sredstva proti vaginalnim glivam, ki se uporabljajo lokalno, so lahko v obliki svečk, okužbe sluznice ustne votline pa lahko zdravimo z antimikotiki v obliki peroralnih geli. Notranji organi lahko prizadenejo tudi glivične okužbe in se običajno zdravijo s sistemskimi antimikotiki.
Zeliščna, naravna in farmacevtska protiglivična sredstva.
Medtem ko se antimikotiki različnih kompleksov učinkovin na kemično-farmacevtski ravni uporabljajo predvsem v okviru običajne medicine, naturopatija med drugim predstavlja alternativne metode za boj proti glivičnim okužbam. Tako naturopatska alternativa boju potencialno zdravje-poškodovanje črevesnih gob z zdravilom Antimykotika je približno različno vedenje ukrepe: Potem sladkorja in diete brez ogljikovih hidratov je treba doseči tako, da se na primer umakne prehrambena osnova iz črevesnih gob. Poleg tega okoljski toksini, kot so nikotin, insekticidi (insekticid) ali kloriran vode se je treba izogibati. Namesto kemično-farmacevtske Antimykotike naturopatija priporoča še druge oblike reorganizacije črevesja, na primer ponovno vzpostavitev nedotaknjene Darmflore. Učinkovitost ustreznih naturopatskih postopkov za boj proti glivam je v medicini sporna. Poleg tega se antimikotiki, ki se dajejo v okviru homeopatija razlikujejo od kemično-farmacevtskih antimikotikov. V mnogih primerih homeopatski zdravniki odsvetujejo homeopatsko zdravljenje glivičnih okužb samostojno, saj je homeopatsko zdravilo prepričano, da morajo biti uporabljena zdravila natančno prilagojena posamezniku in njegovi telesni strukturi. Tako kot učinkovitost naturopatskih zdravil za boj proti glivičnim okužbam tudi učinkovitost homeopatskih protiglivičnih sredstev pogosto velja za znanstveno nedokazano.
Tveganja in neželeni učinki
Uporaba protiglivičnih sredstev za zdravljenje glivičnih okužb lahko vključuje različna tveganja in neželene učinke, kar ne velja le za antimikotike na kemično-farmacevtski osnovi, ampak tudi na primer za homeopatske antimikotike. Na primer, nemško centralno združenje zdravnikov homeopatov (DZVhÄ) svari pred možnimi hudimi, neželenimi reakcijami, ki lahko trajajo tudi več mesecev, če se homeopatski antimikotiki uporabljajo samostojno. Glede na aktivno sestavino in obliko kemično-farmacevtskih antimikotikov proizvajalci odsvetujejo uporabo med nosečnost med drugim tudi laktacija. Zdravniki lahko tudi odsvetujejo uporabo različnih antimikotikov v primerih intolerance, alergij ali hudih jetra bolezen. Možni neželeni učinki kemično-farmacevtskih antimikotikov vključujejo glavoboli or slabost. Neželeni učinki lokalno delujočih antimikotikov so običajno lokalizirani.
