Protivnetna sredstva

Sopomenke

Protivnetna zdravila, protivnetna zdravila Antiflogistika so različna zdravila, katerih skupna značilnost je njihov učinek proti vnetjem. Ker je vnetje zelo zapleten proces za človeško telo, ki je bil dobro preučen, obstajajo različni pristopi med zdravili, ki vsa vnetje zavirajo ali zmanjšujejo. Zaradi različnih napadnih točk obstajajo velike razlike v tem, katero protivnetno zdravilo je pravo.

Vnetje je enakomerna reakcija telesa na različne sprožilce, kot so patogeni, toksini ali tujki. Vnetje na eni strani povzroči tkivo samo, s sproščanjem tako imenovanega tkiva hormoni kot alarmni signal in s tem opozorilo imunski sistem, po drugi strani pa z aktiviranjem imunskega sistema s pomočjo različnih imunskih celic, razporejenih po telesu, čistilnih celic (= makrofagov), dendritičnih celic v koži ali limfocitov (do bele kri celice), ki se skrivajo za tujki in jih te aktivirajo in nato v celoti razvijejo svojo funkcijo. Emisija sel, ki opozarjajo lastni obrambni sistem telesa, vodi do kopičenja številnih drugih imunskih celic v krvnem obtoku, ki se nato kopičijo na mestu delovanja in povzročijo, da se vidno vnetje raztopi in odstrani tujek ter ubije bakterije ki so vstopili s tujkom.

Ko te obrambne celice odmrejo, pride do zmesi živih in mrtvih celic ter preostalih sestavin tujka pus in nastane vnetje okoli tujka. S pomočjo tega obrambnega mehanizma želi telo spet odstraniti tujek iz telesa. Klasični znaki vnetja so: Če je vnetje hudo, se tukaj opisana lokalizirana ekspanzija lahko prek krvnega obtoka razširi po celotnem telesu in povzroči smrtno nevarno sepso.

  • Rdečica (= lat: rubor)
  • Oteklina (= lat: tumor)
  • Pregrevanje (= lat: kalor)
  • Omejitev funkcionalnosti (= functio laesa). Ločimo med tako imenovanimi steroidnimi in nesteroidnimi protivnetnimi zdravili (= antiflogistiki), ki jih ločimo od zdravil rastlinskega izvora. Steroidi igrajo izjemno vlogo v našem telesu.

Naše telo lahko tvori različne steroide, ki jih lahko na koncu dodelimo spolu hormoni (npr testosteron) glukokortikoidi (npr. kortizol) ali mineralokortikoidi (npr. aldosteron).

Kortizol deluje protivnetno. Vsem je skupna njihova osnovna kemijska zgradba, ki ji zaradi razporeditve molekul pravijo steroidna. Najbolj znana steroidna molekula v telesu je holesterol, iz katerega se vsi ti steroidi tvorijo v nadledvična žleza našega telesa, med drugim.

Tu je težava prevelika širina delovanja steroidov v telesu. Glukokortikoidi kot so kortizol, na splošno omenjajo kot stresni hormon našega telesa. Poleg zaviranja vnetja, mobilizacije zalog energije in zagotavljanja energije telesu zavira tudi imunski sistem in izboljša razpoloženje.

Vsak steroid je mogoče kemično imitirati in dati telesu v obliki tablete, vendar bo izbrano zdravilo vedno imelo učinek na celoten sistem in ne želenega učinka na enega od teh sistemov. Zaradi širokega spektra učinkov se lahko uporablja pri alergijah, astmi, bronhitisu, multipla skleroza, revmatizem, hepatitis, kožni izpuščaji po presaditvah, ledvice bolezni ali avtoimunske bolezni. Če se kortizol uporablja kot protivnetno sredstvo, je treba vedno upoštevati učinek na vse druge sisteme.

Neželeni učinki so od maščobnih oblog na trupu zaradi prerazporeditve energije, osteoporoza, zapravljanje mišic, kožne spremembe, želodec in črevesne razjede do visok krvni tlak. Nesteroidna protivnetna zdravila imenujemo tudi protirevmatična zdravila. Vključujejo zelo dobro znane učinkovine acetilsalicilno kislino (npr

Aspirin®, ASS®), ibuprofen (npr. Nurofen®, Neuralgin®) naproksen (npr. Dolormin®) in diklofenak (npr. Voltaren®).

Nesteroidni, ker nimajo kemične strukture steroidov, torej nimajo značilnega videza steroidov. Kot pove že ime antirevmatična zdravila, se uporabljajo za zdravljenje revmatizem in druge vnetne sklepne bolezni, kot je revmatoidna artritis, ankilozirajoči spondilitis or protin. Diklofenak je najpogosteje uporabljeno zdravilo v teh primerih.

Nesteroidna protivnetna zdravila delujejo na nastanek hormoni ki se sprostijo ob poškodbi, da opozorijo imunski sistemje prostaglandini. Encim, ki igra vlogo pri tvorbi, se imenuje ciklooksigenaza. Od prostaglandini prav tako igrajo vlogo v povišana telesna temperatura in bolečina, ta zdravila imajo tudi odličen učinek na vročino in bolečino.

Neželeni učinki izhajajo iz vloge ciklooksigenaz v drugih procesih v telesu, zlasti pri tvorbi želodčne sluzi. Običajno obstaja ravnovesje različnih tekočin na notranji strani želodec podloga. Na eni strani je agresivno želodec kislina, ki je sestavljena iz klorovodikove kisline in jo mora telo prebaviti, da jo telo nato lahko prebavi v črevesju.

Ker bi želodčna kislina prebavila tudi lastno želodčno steno, ji na drugi strani nasprotujejo zaščitne želodčne tekočine, ki naj bi preprečevale to samoprebavo. Ker je kisline najbolje nevtralizirati z alkalnimi tekočinami, je ta sestavljena iz veliko tekočine, ki vsebuje lug, ki vsebuje bikarbonat. To ravnovesje omogoča pravilno prebavo sestavin hrane, hkrati pa ščiti želodec sluznica na notranji strani želodca.

In ravno tu sta ciklooksigenaza in prostaglandini igrajo odločilno vlogo pri proizvodnji želodčnega zaščitnega bikarbonatnega filma sluznica. Če to tvorbo zdaj zavirajo nesteroidna protivnetna zdravila, to ravnovesje je razburjen in sorazmerno nastane veliko več želodčne kisline kot bikarbonata in želodčna kislina lahko napade želodčno steno. Nato se bolniki pogosto pritožujejo zaradi prebavne motnje, slabost or bolečine v trebuhu.

Če proces napreduje, želodec ali dvanajstnik razjeda razvije, kar lahko v skrajnih primerih povzroči smrtno nevarno perforacijo želodca. Ta glavni neželeni učinek nesteroidnih protivnetnih zdravil se lahko pojavi že po nekaj odmerkih. Zaradi tega bi morali ogroženi bolniki vedno vzeti tudi tako imenovano zaščito želodca, npr. Zaviralec protonske črpalke.

Bolniki, ki jemljejo acetilsalicilno kislino, so še posebej ogroženi, ker spreminja tudi lastnosti naše kri trombociti tako da se ne morejo več strpati skupaj. Acetilsalicilna kislina zato izjemno poveča tveganje za krvavitev. Nadaljnji neželeni učinek, ki ga pri daljšem jemanju ne smemo zanemariti, je njegov škodljiv učinek na srce in ledvice.

Bolniki s težavami in boleznimi enega od teh organov smejo jemati nesteroidna protivnetna zdravila le po posvetovanju z zdravnikom ali po navodilih zdravnika. To velja tudi za bolnike z pljuč bolezni, saj zaviranje ciklooksigenaze vodi tudi do prekomerno telesno težo drugih snovi, ki spreminjajo pljučne alveole in s tem narediti dihanje težje in v skrajnih primerih lahko pri astmatikih sproži napad astme. Zeliščna protivnetna zdravila so pogosto zelo dobra alternativa kemično proizvedenim tabletam, nenazadnje kadar je vnetje le zelo blago.

Njihova učinkovitost temelji na mehanizmih, podobnih mehanizmom kemičnih pripravkov. Neredko kemični pripravki izvirajo celo iz rastlinskega sveta, npr. Acetilsalicilna kislina v Ljubljani Vrba izvleček lubja. Iz rastlinskega sveta, hudičev čriček, pepel, šip, trepetlika in pik koprive so se izkazali.

Kurkuma, origano, rožmarin, ingver in zeleni čaj imajo tudi protivnetne učinke in jih je mogoče vključiti v prehrana za izboljšanje vnetja. Zaradi vsestranske uporabe lahko protivnetna sredstva dobimo v različnih oblikah. Predvsem klasična oblika tablete ali kapsule.

To je idealno za večino bolnikov. Tu so izjema bolniki z boleznimi prebavil, saj je absorpcija iz črevesja lahko motena. Alternativa tabletam so šumeče tablete za raztapljanje ali spuščanje.

Svečke so se izkazale za učinkovite tudi pri otrocih. Za kožne bolezni obstaja še ena optimalna oblika: kreme, geli ali mazila. S tem se izognemo vsem stranskim učinkom, ki jih katero koli zdravilo neizogibno prinese s seboj, protivnetna zdravila pa se nanašajo neposredno na mesto delovanja, kožo.

Znane aplikacije so geli, npr diklofenak (Voltaren®), ki se redno uporabljajo za športne poškodbe. Tudi običajne kožne bolezni, kot so akne, ekcem or sončne opekline, ki jih spremlja vnetje, je enostavno zdraviti brez stranskih učinkov v telesu. Za hudo vnetje, kot je izredno boleč revmatični napad, je večina pripravkov na voljo tudi kot injekcijska raztopina za neposredno injiciranje v mišico ali Vena. Ta oblika uporabe omogoča vbrizgavanje večjih količin v telo in učinek je veliko hitrejši.