Psihodinamična domišljija Terapija travme (PITT) je po mnenju nemškega psihoanalitika Luiseja Reddemanna v prvi vrsti namenjen zdravljenju ljudi s kompleksnimi posledicami travme. Temelji na psihoanalitičnih konceptih. Od leta 1985 se PITT pojavlja kot postopek, pri katerem terapevti prevzamejo spremljevalno vlogo, predvsem za razvijanje in spodbujanje bolnikovih sposobnosti samosprejemanja, samopomirjanja in samotolažbe.
Kaj je psihodinamična domiselna travmatična terapija?
Psihodinamična domišljija Terapija travme (PITT) je kratkoročna psihološka psihodinamika psihoterapija. To je metoda, ki se danes v nemško govorečih državah pogosto uporablja za bolnike s kompleksnimi vzorci posttravmatskih motenj v bolnišničnem zdravljenju. PITT se je razvil iz potreb, povezanih s prakso, nanj pa so vplivali drugi postopki. Tako bi lahko psihoterapevtski postopki dobili možnosti uporabe, prilagojene travmi. Osrednja skrb PITT je predvsem izboljšati samoregulacijo pacientov.
Funkcija, učinek in cilji
Psihodinamična domišljija Terapija travme (PITT) je precej nežna terapevtska metoda, ki je bila posebej zasnovana za ljudi, ki so bili globoko poškodovani in s tem travmatizirani s fizičnim ali psihološkim nasiljem. Travme ostajajo v spomin, zaradi česar bolniki trpijo za kronično travmatično stres. Ker so ti povezani z zelo močnimi občutki, so pogosto ločeni (disocijacija). Na ta način naj bi bil človek zaščiten pred prevelikim številom negativnih občutkov. Vendar travma v tem procesu ni rešena. PITT lahko izboljša lastni občutek varnosti in psihološke stabilnosti. Bolnikom je treba omogočiti boljši nadzor in vključevanje pojavljajočih se afektov, namesto da bi povzročili nadaljnje delitve. Tako se je mogoče izogniti nadaljnji rehabilitaciji. Velik del osebno motenih bolnikov se ukvarja z relacijsko travmo. To pomeni več kot travmatičen dogodek. Namesto tega gre običajno za moten odnos z osrednjimi pomembnimi osebami v bolnikovem okolju v daljšem časovnem obdobju. V sedanjih odnosih se podoživljajo odnosi v prejšnjih časih. Izkušnje s travmatizacijo navezanosti pogosto razvijejo motene samoregulativne mehanizme. Razvijajo se obrambni mehanizmi pred nekaterimi občutki, kar posledično vpliva na zaznavanje okolja in samozaznavanje. Lastne želje in hrepenenja so zatrta. Dandanes se domneva, da se lahko tudi iz negotovih ali neorganiziranih stilov pritrditve pozneje razvije varna pritrditev. To zahteva zaupanje in krepitev terapevtskega odnosa ter spodbujanje pacientovih samoregulacijskih moči. Terapevt spremlja ta postopek in prevzame vlogo pomočnika direktorja. Bolniki bi morali aktivno sodelovati pri ponovnem odkrivanju svojih skritih moči. V PITT bi morali biti pristopi za krepitev ega pred dejanskim sanjskim delom. Izločitev nekaterih občutkov travmatiziranega pacienta se uporablja kot stabilizacijski dejavnik. Bolnika je treba z domišljijo, tj. Močjo domišljije, naučiti, da je občutek ločenosti koristen in koristen ter da mora z njim spet stopiti v stik. Odcepljeni deli se imenujejo notranji otrok v terapija, ki se imenuje tudi otroški ali ranjeni del pacienta. Ti deli zahtevajo, tako kot pri resničnem otroku, varnost, zaščito, pozornost in podporo. Le tako se lahko razvijejo v zdrave dele in od njih se je mogoče v domiselnih vajah zavestno distancirati. Domišljija je primerna za povezovanje uma in občutkov ter za razmislek o telesu pri terapevtskem delu, ne da bi se ga dotaknili. Poudarek je na zavestnem zavedanju in prepoznavanju telesnih potreb. To pomaga bolniku, da se vključi v bolj zdravilne občutke in ideje. Ta faza terapija se imenuje tudi faza stabilizacije ali faza krepitve ega. Šele po tem sledi faza dejanskega soočenja s travmo, v kateri se ta obdela. Pacient mora delovati z varne razdalje. V ta namen si na primer predstavlja, da dogajanje spremlja iz zraka ali kot gledalec filma na zaslonu. Na ta način se je mogoče soočiti s travmo, ne da bi obudili stresne občutke. Nazadnje, tretja faza integracije govori o soočanju z stres-izzivanje občutkov, kot sta sram ali krivda, odpuščanje pri tem in pomiritev z njimi. Spet se uporabljajo domišljije, podobe in rituali. Kasneje naj bi pacient naučene vaje uporabljal sam in v idealnem primeru bi to tudi storil vodi do spet izpolnjene udeležbe v življenju. Metode psihodinamične domišljijske travme Terapija se uporabljajo v psihotraumatologiji za posttravmatske stres motnja, zapletena posttravmatska stresna motnja in mejna meja osebnostna motnja in se lahko kombinira z različnimi drugimi oblikami terapije. PITT je bil razvit posebej za kratkotrajno zdravljenje, na primer bolnišnična ambulantna oskrba. Otroški in mladostniški terapevt Andreas Krüger je prilagodil PITT za zdravljenje travmatiziranih otrok in mladostnikov (PITT-KID).
Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti
Do danes je bilo izvedenih malo raziskav o učinkovitosti psihodinamične domišljijske terapije s travmo. Dokazi o učinkovitosti PITT so bili najdeni v eni študiji. Zdravljena skupina bolnikov je pokazala znatno večjo odpornost kot skupina bolnikov, ki so prejemali psihoterapevtsko in psihiatrično zdravljenje. Večja učinkovitost se je pokazala zlasti pri kronično travmatiziranih bolnikih. Zaradi pomanjkanja študij učinkovitost PITT in njegova specifična indikacija zdravljenja pri zdravljenju hudo travmatiziranih bolnikov doslej ni temeljila na empiričnih dokazih. Kljub temu se je ta terapevtska metoda v praksi izkazala. Posebnosti PITT so krepitev virov, visoka vrednost terapevtskega odnosa ter individualno načrtovanje in izvajanje zdravljenja. Ni dokazov o tveganjih, neželenih učinkih ali nevarnostih.
