Izraz psihoedukacija izhaja iz ameriškega in je sestavljen iz dveh izrazov:psihoterapija«In» izobraževanje «. Angleški izraz „psihoterapija"Je v nemškem jeziku dobesedno sprejeta, beseda" izobraževanje "v tem okviru ni prevedena kot" izobraževanje ", ampak vključuje informacije, prenos znanja in izobraževanje. Psihoedukacija vključuje sistematične didaktično-psihoterapevtske posege, ki služijo obveščanju pacientov in njihovih svojcev o bolezni in njenega zdravljenja, spodbujati razumevanje bolezni in samoodgovorno ravnanje z boleznijo ter jim pomagati pri soočanju z boleznijo. Na splošno je cilj ponuditi pomoč za samopomoč. (Bäuml J. in Pitschel-Walz, 2003). Izraz psihoedukacija se je prvič pojavil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. CM Anderson in njegovi sodelavci so leta 1980 uporabljali izraz psihoedukacija za opis družinske intervencije pri bolnikih s shizofrenijo. Cilj te intervencije je bil pacientom in njihovim družinam zagotoviti celovite informacije o bolezni z namenom zmanjšati stopnjo ponovitve bolezni in s tem doseči izboljšanje poteka bolezni. V takratni Nemčiji so bile tako imenovane »informacijsko usmerjene« skupine najdene le v posameznih psihiatričnih ustanovah. Poklicno vodene skupine za vodenje bolnikov in svojcev so se razvile šele konec prejšnjega stoletja. "Nemško društvo za psihoizobraževanje" je bilo ustanovljeno 14. novembra 2006 pod vodstvom zasebnega predavatelja dr. Josefa Bäumla. Cilj te družbe je promocija in razširjanje psihoedukacije v nemško govorečih državah. Društvo vsako leto organizira kongres o psihoizobraževanju na različnih lokacijah v Nemčiji. Poudarek je še vedno na duševna bolezen, zlasti hudih psihotičnih in shizofrenih motenj. V Nemčiji psihoedukacijo izvajajo predvsem institucije, saj imajo zdravniki v zasebni praksi premalo virov za to obliko posredovanja. Glavni namen psihoedukacije je povečati znanje o bolezni. Zgornja opredelitev psihoedukacije se nanaša skoraj izključno na duševne bolezni, zlasti na hude psihotične in shizofrene motnje ter depresivne bolezni. Načela psihoedukacije lahko z blagimi spremembami uporabimo pri vseh drugih boleznih. Na primer, usposabljanje diabetikov za obvladovanje bolezni v najširšem smislu je tudi del psihoedukacije, saj tudi tu veljajo spodaj navedena načela in cilji. Cilji psihoedukacije:
- Skrajšanje trajanja bolezni
- Blaženje simptomov
- Zmanjšanje pogostosti ponovitve
- Najobsežnejše možne informacije za bolnike in prizadete družine o bolezni, njenem poteku in vzroku ter možnostih zdravljenja.
- Spodbujanje skladnosti (vedenje sodelovanja v okviru terapija).
- Spodbujanje sodelovanja s terapevtom
- Čustveno olajšanje prizadetih in njihovih družin.
- Spodbujanje pacientove samozavesti in usposobljenosti za obvladovanje lastnih težav.
- Izboljšanje socialnih razmer bolne osebe (stigmatizacija pri duševnih motnjah).
- Spodbujanje zaupanja v spopadanje z boleznijo
Indikacije (področja uporabe)
Vsi bolniki z duševna bolezen so enako primerni za ukrepe psihoizobraževanja. Vendar pa so psihotične in shizofrene klinične slike poseben izziv za terapevte, ker je tu zelo pogosto vpogled v potrebo po terapija sploh in v dinamiki bolezni manjka.
Postopek
V ustreznih strokovnih društvih je vprašanje, ali je psihoedukacija ločena oblika terapija ali podpolje psihoterapija je sporen. Psihoedukacijo dobivajo bolniki z shizofrenija, depresija, anksiozne motnje, psihotične epizode ter motnje hranjenja in osebnosti. Družinski člani so enako vključeni v ciljno skupino psihoedukacije. Bistveni cilj teh metod usposabljanja je bolnikom omogočiti boljše razumevanje njihove bolezni. Zaradi globljega razumevanja so potrebni terapevtski ukrepi učinkovitejši in uspešnejši. Z izobraževanjem družinskih članov se doseže boljše razumevanje osnovnih nenormalnih vedenj v družini ter sprejemanje pacientov in njihovih zdravje spodbuja motnje, kar vodi do hitrejšega zdravljenja. Tako bolniki sami kot njihovi svojci se tako lahko izognejo recidivom in znatno izboljšajo kakovost življenja. V smislu opredelitve psihoedukacije se uporabljajo različne tehnike in postopki s skoraj vseh področij psihoterapije. Na začetku terapije je glavni poudarek na zagotavljanju informacij o bolezni in o možnostih terapije. Med posegi je treba paziti ravnovesje teorija o bolezni s pacientovim subjektivnim pogledom. Kognitivna *, psihomotorična in afektivna * * terapija se uporabljajo enako. * Kognitivne sposobnosti osebe vključujejo na primer pozornost, spomin, učenje, načrtovanje, usmerjenost, ustvarjalnost, samoogled, volja, prepričanje in še več. * * Obnašanje se imenuje afektivno (sopomenka: čustveno), ki ga pretežno določajo čustva in manj kognitivni procesi. Vsebina psihoedukacije
- Izobraževanje o simptomih in poteku bolezni
- Razprava o diagnozi, ugotavljanje vzrokov bolezni.
- Razprava o možnostih zdravljenja (zdravljenje z zdravili, psihosocialno zdravljenje, psihoterapija).
- Opozorilni znak prepoznavanje bližajočega se poslabšanja bolezni.
- Načrtovanje kriznih posegov v primeru poslabšanja stanja.
- Izobraževanje svojcev za obvladovanje bolezni
Intervencije s psihoedukacijo lahko izvajamo na posameznih seansah s pacienti in družinskimi člani ter na skupinskih sejah. Običajno se priporoča učni načrt osmih sej (Wolfisberg, 2009):
- Dobrodošli in razlaga programa.
- Pojasnilo izrazov bolezni, simptomatologije in diagnostike.
- Pojasnilo odnosa med nevrobiologijo in psiho.
- Uvod v programe za obvladovanje stresa
- Terapija z zdravili in neželeni učinki
- Psihoterapija in psihosocialni posegi
- Profilaksa ponovitve bolezni (ukrepi za preprečevanje ponovitve bolezni po ozdravitvi), krizni načrt.
- Outlook v prihodnost
