Psihoterapija za posttravmatske stresne motnje
Psihoterapija pri PTSD (posttravmatska stresna motnja) je lahko v veliko pomoč in pomaga bolniku v težkem položaju, da ponovno dejavneje sodeluje v življenju. Od psihoterapija za bolnike s PTSM lahko oblikujemo zelo različno, pomembno je, da se vsak bolnik s svojim terapevtom individualno odloči, katera oblika psihoterapije je zanj najbolj primerna. Ena oblika psihoterapija za PTSD lahko vedenjska terapija, Npr.
Tu se bolnik nauči razmišljati in spreminjati svoje vedenje kljub stresnim dogodkom v preteklosti, ki so sprožili posttravmatsko stresno motnjo, do te mere, da je sposoben bolj aktivno in samoodločeno sodelovati v življenju. Druga oblika psihoterapije za PTSP je psihodinamični postopek. Tu gre predvsem za pacienta, ki se spopada s stresnimi dogodki iz preteklosti in s tem bolje razume ozadje in vzroke lastnega trpljenja in bolezni, da bi se lahko lažje spoprijel s duševna bolezen in bolje razumeti.
Ker se vsak bolnik zelo razlikuje od drugega, je zelo pomembno, da vsak bolnik s svojim terapevtom izdela tudi svojo prilagojeno obliko psihoterapije za PTSP. Nekateri bolniki na primer nimajo koristi od raziskovanja natančnega vzroka posttravmatske stresne motnje, bolj pa jim pomaga, da s pomočjo terapevta uresničijo možnosti, da se iz žalostnega in stresnega razpoloženja in aktivno umaknejo spremeniti lastno vedenje. Psihoterapija lahko uspešno zdravi obsesivno-kompulzivne motnje in pomaga bolnikom, da se manj pogosto prepustijo svojim prisilam.
Oblika psihoterapije, ki jo imenujemo tudi vedenjska terapija je tukaj še posebej primeren. Glavni cilj je, da se bolnik nauči bolje odražati lastno vedenje, da ga spreminja malo po del in tako ne bo več treba popuščati svojim prisilam. Na primer v psihoterapiji lahko bolnik zdravi obsesivno-kompulzivne motnje učenje da lahko samo štirikrat na dan preveri, na primer, ali je res izključil peč.
Ali pacient se s psihoterapijo nauči zaznati svojo obsesivno-kompulzivno motnjo kot takšno in zato lahko po več terapevtskih sejah razume, kdaj mora res nekaj nadzorovati ali narediti, ker je pomembno in kdaj nekaj nadzoruje ali naredi preprosto zato, ker čuti prisilo, vendar ne zato, ker je to nujno potrebno. Na splošno je obsesivno-kompulzivno motnjo običajno težko popolnoma in za vedno pozdraviti s psihoterapijo. Kot pri vseh duševnih boleznih je to dolg proces in bolnik morda nikoli ne bo mogel narediti svojega OCD popolnoma izginejo, vendar lahko s psihoterapijo bolnik dobi OCD pod nadzorom, tako da ne vpliva več na njegovo vsakdanje življenje.
