Čir na želodcu

Sinonimi v širšem pomenu

Medicinsko: Gastroduodenalni čir, ventrikularitis, čir na dvanajstniku, peptični čir, dvanajstnik, ulkusna bolezen, gastritis

Definicija Razjeda na želodcu

Pogostnost (epidemiologija)

Pojav v populaciji Približno 10% prebivalstva je imelo a želodec ali dvanajstniku razjeda vsaj enkrat v življenju. Dvanajstnik razjeda je približno petkrat pogostejši kot čir na želodcu (ulcus ventriculi). Dvanajstnik moške prizadene trikrat pogosteje razjeda kot ženske.

V primeru razjednih prekatov je razmerje med spoloma 1: 1. Najvišja starost nastopa bolezni je med 50. in 70. letom starosti. Anatomija želodca

• Požiralnik (požiralnik)
• Cardia
• corpus
• Majhna ukrivljenost
• fundus
• Velika ukrivljenost
• Dvanajstnik (dvanajstnik)
• Pilorus
• Antrum

Razvrstitev razjed

Najprej ločimo med akutnim (nenadnim) in kroničnim ponavljajočim se (ponavljajočim se) želodec razjeda (razjeda). Akutna "stresna razjeda" nastane kot posledica površinsko škodljivega (erozivnega) vnetja sluznice želodec (gastritis). Vzrok za nastanek čir je močna fizična dejavniki stresa, ki vodijo do nenadnega propada zaščitne sluznične pregrade.

Takšne stresne situacije vključujejo opekline, večje operacije in številne druge bolezni, ki zahtevajo intenzivno nego. Kronične ponavljajoče se razjede se pojavljajo pogosteje in imajo lahko različne vzroke (glej spodaj). Poleg tega so razjede glede na lokalizacijo razdeljene na razjede na želodcu in dvanajstniku.

Peptični ulkus se najpogosteje nahaja na območju majhne želodčne ukrivljenosti (Curvatura minor). The razjeda dvanajstnika leži skoraj izključno na začetku dvanajstnik, bulbus duodeni. Če najdemo razjede v bolj oddaljenih odsekih črevesja, kot je opisano (npr. Odsek jejunuma v Tanko črevo), je to lahko znak redkega Zöllinger-Ellisonovega sindroma.

O ravnovesje med sluznico imajo agresivni in zaščitni (obrambni) dejavniki sluznice bistveno vlogo pri nastanku črevesne razjede. Če prevladujejo agresivni dejavniki ali obrambni dejavniki odpovejo, lahko pride do razjede. Ločimo med vzroki, tistimi, ki izvirajo iz samega telesa (endogeni vzrok), in tistimi, ki nastanejo od zunaj (eksogeni vzrok).

Možni so endogeni vzroki, torej vzroki, ki jih povzroči telo samo:

• Želodčna kislina
• Motorika prebavil (peristaltika)
• Zöllinger-Ellisonov sindrom
• Hiperparatiroidizem
• Redki vzroki

a) Želodčna kislina Zelo pomemben dejavnik pri razvoju razjede je želodčna kislina. To ugotovitev lahko izpeljemo iz dejstva, da bolniki z avtoimunskim vnetjem želodčne sluznice (gastritis), ki ne morejo več proizvajati želodčna kislina, ne razvijejo razjed. Vendar je treba opozoriti, da je proizvodnja želodčna kislina se redko poveča v primeru razjede želodca.

V primeru peptičnega ulkusa torej želodčna kislina ni sprožilni dejavnik, temveč spremljevalni dejavnik (permisivni faktor) za nadaljnji obstoj peptičnega ulkusa. V primeru a razjeda dvanajstnikavendar ima pretirano izločanje želodčnega soka pomembno vlogo. Tu je treba omeniti še vedno v veliki meri nepojasnjeno povečano tvorbo želodčne kisline in pepsina (agresivni beljakovinski encim prebavne verige) ponoči.

Domneva se tudi, da nezadostna vezava želodčne kisline z bazičnim bikarbonatom, ki nastaja v dvanajstnik, je delni vzrok za nastanek razjed dvanajstnika (pomanjkanje nevtralizacije kisline). b) Motorika prebavil (peristaltika) Vse pogosteje motena usklajevanje gibanja med želodčno votlino (antrum) in dvanajstnik razpravlja. Pri nekaterih bolnikih s peptično razjedo ima poleg daljšega želodčnega prehoda za hrano tudi povratni tok žolč kislina (žolč refluks) v želodec.

Bile kisline spadajo med dejavnike, ki so agresivni na sluznico. c) Zöllinger-Ellison-sindrom Ta izraz se nanaša na redek tumor, ki se najpogosteje nahaja v trebušna slinavka in proizvaja hormon gastrin. Benigni tumor se imenuje tudi gastrinoma.

Prekomerna tvorba gastrina v tumorju povzroči prekomerno stimulacijo želodčnih celic, ki tvorijo kislino (tumorske celice). To pomeni, da nastane preveč želodčne kisline. Ta presežek želodčne kisline vodi do prevlade agresivnih dejavnikov v prebavilih in razvoja številnih (večkratnih) želodčnih razjed. Zöllinger-Ellisonov sindrom pogosto privede do več razjed v dvanajstniku in celo v nadaljnjem poteku črevesja (jejunum).

Te razjede so še posebej obstojne. Zdravljenje je dolgo in težko. Ta sindrom povzroči le 1% vsehrazjeda dvanajstnika bolezni.

d) Hiperparatiroidizem Hiperparatiroidizem opisuje prekomerno aktivnost obščitnična žleza (paratiroideja). Prekomerno delovanje hormonskih celic (epitelijskih teles) obščitnična žleza vodi do presežka kalcij (hiperkalciemija) v telesu. To pa vodi v stimulacijo G-celic v želodcu in dvanajstniku, ki proizvajajo zgoraj opisani hormon gastrin.

To pa vodi v prekomerno stimulacijo želodčnih celic, ki tvorijo kislino. e) Redki vzroki Zelo redki vzroki so virusne okužbe, npr Citomegalovirus (CMV) ali herpes Simplex virus (HSV) in kronične črevesne bolezni, kot so Crohnova bolezen. Za eksogene vzroke peptičnega čira se razume, da so vzroki za vstop v želodec od zunaj.

Tu so še posebej pomembni:

• Helicobacter pylori (H. str.)
• Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID)

a) Helicobacter pylori Od odkritja v zgodnjih devetdesetih letih se je bakterija Helicobacter pylori (H. p.) Pokazala kot eden najpomembnejših vzrokov za gastroduodenalno ulkusno bolezen (kronični čir). Tveganje za nastanek razjede na prebavilih se poveča v prisotnosti gastritisa, ki ga povzroča Helicobacter. To ne pomeni, da je vsaka oseba, katere želodčna sluznica je kolonizirana z bakterijo nujno razvije gastritis ali čir.

Bakterijo Helikobacter lahko zaznamo pri skoraj vseh bolnikih z razjedo dvanajstnika. Približno 75% bolnikov z razjedo na želodcu je okuženih z bakterijo Helicobacter. Helicobacter pylori je tudi permisivni dejavnik pri razvoju razjed, kar pomeni, da samo okužba z bakterijo ne zadostuje za razvoj peptičnega čira.

Hkrati morajo biti prisotni tudi drugi agresivni dejavniki (glej zgoraj). b) Nesteroidna protivnetna zdravila NSAID, kot je acetilsalicilna kislina (ASA), se pogosto uporabljajo tudi kot proti bolečinam za sklepne bolezni in druga boleča stanja. Ta zdravila imajo učinek, ki uničuje želodčno sluz.

Mahanizem tega je povezan z zaviranjem tako imenovane tvorbe prostaglandinov. Prostaglandini imajo vazodilatacijski učinek na želodčna sluznica in tudi spodbujajo tvorbo zaščitne sluzi v želodcu. Z zmanjšanjem tvorbe prostaglandina sluznica želodca izgubi pomembne zaščitne dejavnike.

Poveča se tveganje za nastanek čir na želodcu. Tveganje za nastanek razjede se poveča z uporabo nesteroidnih protivnetnih zdravil in sočasno okužbo s Helicobacter pylori. Simptomi črevesne črevesne bolezni so pogosto zelo nespecifični.

Statistični podatki kažejo, da je 20% bolnikov z razjedami popolnoma brez simptomov (asimptomatskih) in spet 20% bolnikov s simptomi, podobnimi simptomom razjede, ni imelo razjede v gastroskopija (endoskopija). Običajno so nesteroidna protivnetna zdravila tista, ki ne povzročajo nobenih ali zelo neznačilnih znakov (simptomov) bolezni. Simptomi vključujejo: Obstajajo lahko tudi bolečina, ki pogosto izžareva v v prsih (prsni koš), hrbet ali spodnji del trebuha.

Ta bolečina je pogosto opisan kot "lačen" in "grizljiv". Pri nekaterih bolnikih lahko opazimo določen ritem v bolečina simptomov, kar občasno kaže na lokacijo razjede. Zdi se, da so nočne bolečine in lajšanje bolečin po obrokih značilne za razjede na dvanajstniku.

Poslabšanje po jedi je verjetneje v primeru razjede želodca (ulcus ventriculi). Diagnozo pa lahko resnično potrdi le prebavila endoskopija.

• Pritožbe v zgornjem delu trebuha
• Slabost
• Občutek polnosti
• Intoleranca na hrano.