Razlike v motnjah navezanosti pri otrocih in odraslih | Motnja vezave

Razlike v motnjah navezanosti pri otrocih in odraslih

Obstajajo različne oblike motenj navezanosti, ki se med otroki in odraslimi naravno razlikujejo. Pri otrocih motnje navezanosti pogosto povzročijo travmatični dogodki. Sprožilci so različni, pogosto obstajajo povezave s fizičnim in / ali spolnim nasiljem, vendar pa lahko skrajna zanemarjenost ali očitno nedotaknjen starševski dom povzroči otrokovo motnjo navezanosti.

To izjemno vpliva na otrokovo vedenje. Glede na obliko motnje navezanosti ima otrok težave pri interakciji s pomembnimi skrbniki v okolju. To se pogosto kaže v ambivalentnem, torej ambivalentnem vedenju.

Po eni strani prekomerno zaupanje opazimo z izgubo razdalje, po drugi strani pa opazimo tudi agresijo ali nevednost pomembne osebe. Poleg tega se težave pogosto pojavljajo pri obravnavi otrok iste starosti. Pogosto so prizadeti otroci tudi čustveno nestabilni in nihajo med različnimi čustvenimi stanji.

Mednje pogosto spadajo strah, nesreča, pomanjkanje čustev in agresija do sebe in svojega okolja. Obstajajo uradna diagnostična merila za motnje navezanosti pri otrocih. Kot terapija je namenjena dolgoročnemu psihoterapevtskemu zdravljenju.

Danes je treba pri odraslih koncept motnje navezanosti gledati z različnih vidikov. Sem spadajo odrasli, ki že trpijo zaradi motenj navezanosti otroštvo zaradi travme, kot je zgoraj opisana. Ta motnja navezanosti je pogosto prisotna, če v njej ni bila izvedena ustrezna terapija otroštvo ali če ni bila izvedena dosledno.

To lahko vodi do izogibanja vedenju do ljudi v neposrednem okolju. Pogosto prizadeti odrasli niso mogli premagati travm otroštvo pravilno vplivajo na njihovo vsakdanje vedenje in jih omejujejo. Zato je treba iskati psihoterapevtsko ali psihiatrično zdravljenje. V današnji družbi pa koncept motnje navezanosti pri odraslih pogosto enačimo s težnjo po ohlapnosti navezanosti in strahom pred trdnimi obljubami o resnem partnerstvu. To lahko razumemo tudi kot nekakšno motnjo navezanosti, vendar ima manj travmatične vzroke in ni nujno, da jo mora zdraviti psihiatrična oskrba.

Terapija

Zdravljenje a vezna motnja je pogosto dolg postopek. V ospredju je vedenjski terapevtski pristop. Da bi ustvarili stalno varno okolje, naj zdravljenje poteka v ambulanti, na primer v psihoterapevtski praksi, če je to mogoče.

Na splošno naj zdravljenje nadzira specialist psihiatrije oz psihoterapija. To zagotavlja, da je težave zadevne osebe mogoče ustrezno obravnavati. Psihiatrična ali psihoterapevtska oskrba je običajno proces, ki traja leta.

Pomembno je, da je mogoče vzpostaviti varen in stabilen odnos med prizadeto osebo in terapevtom. Sicer je uspeh zdravljenja zelo omejen zaradi nezaupanja zadevne osebe. V tem smislu ni nobene terapije z zdravili za motnjo navezanosti. Lahko pa dobite podporna zdravila. V večini primerov je v ospredju zdravljenje spremljajočih bolezni.