Pojasnjena scintigrafija

Scintigrafija (iz latinskega scintilla - iskra) je diagnostični slikovni postopek, ki se uporablja v radiologija za odkrivanje dolgotrajnih funkcionalnih procesov. Za izdelavo scintigrama je treba uporabiti sledilne snovi (ta radiofarmacevtik je kemična snov, ki je bila označena z radiološko aktivno snovjo, tako da se doseže kopičenje sledilca v tkivu, s pomočjo katerega je mogoče preveriti delovanje posameznega organa Po klasični statiki scintigrafija ni mogoče pogledati funkcij organov, ki se v postopku pregleda spremenijo, ker lahko postopek izdelave scintigrama traja do pol ure. Vendar pa ravninsko scintigrafija je primeren za registracijo presnovne aktivnosti v telesnih strukturah telesa, saj ustvarja sliko, ki prikazuje več ravnin. Za razvoj scintigrafije so v veliki meri zaslužni izumitelji gama kamere Kuhl in Edwards, ki so jo predstavili v prispevku iz leta 1963.

Postopek

Načelo scintigrafije temelji na slikanju presnovno aktivnih organskih sistemov telesa z uporabo sledilnih snovi, ki se po telesu razpršijo po absorpcija. Te uporabljene sledilne snovi so radioaktivne in tako oddajajo gama sevanje v okolje. Sevanje merimo s pomočjo gama kamere, ki se nahaja nad organom, ki ga je treba pregledati, in lahko zabeleži aktivnost distribucija. Uporaba tako imenovanih kolimatorjev je nepogrešljiva za delovanje gama kamer, saj lahko združijo oddajeno sevanje. Poleg veznega učinka kolimatorji služijo tudi za izbiro sevanja, saj odprtine absorbirajo poševno padajoče fotone. Kolimatorji povečajo občutljivost ravninske scintigrafije na določeni globini prodiranja. Zaradi možnega prekrivanja slikovnih ravnin v scintigrafiji je patološke funkcionalne spremembe pogosto mogoče zaznati le pri velikosti več kot 1 cm. Pri ravninski scintigrafiji se tehnecijevi pripravki pogosto uporabljajo kot radiofarmaki, ker se prevažajo v krvnem obtoku, vendar niso vključeni v presnovne procese. Izsevano gama sevanje se s pomočjo scintilacijskih kristalov, ki se nahajajo v gama kameri, pretvori v svetlobne bliskavice. Elektronski signal se generira s postopkom izračuna, ki povzroči stopnjo črnosti v scintigramu. Scintigrafija je razdeljena na več sistemov:

  • Statična scintigrafija: ta metoda je superskupina, ki jo sestavljata scintigrafija vročih točk in hladno-sin scintigrafija. Vendar natančna razmejitev obeh metod ni vedno mogoča, tako da se pogosto uporablja izraz statična scintigrafija.
  • Hladno točkovna scintigrafija: ta postopek se uporablja predvsem za slikanje nepatoloških tkiv. S pomočjo hladno s točkovno scintigrafijo je mogoče zagotoviti natančno oceno organa glede na velikost, lokacijo in obliko. Poleg tega je postopek tudi močno diagnostično orodje pri patoloških procesih, ki zasedajo prostor z obstoječimi napakami pri shranjevanju (hladne točke). Postopek je še posebej diagnostično pomemben pri pregledu miokardne in možganske perfuzije ter pri odkrivanju pljučnih embolija. Zlasti površinska glandula thyroidea (Ščitnica) predstavlja optimalen predmet preiskave, pri katerem je mogoče zaznati patološke spremembe s 5 mm.
  • Scintigrafija vročih točk: v nasprotju s scintigrafijo hladnih točk ta metoda uporablja radiofarmake, ki se kopičijo predvsem na presnovno aktivnih območjih. Zaradi tega se ta metoda uporablja za odkrivanje patoloških procesov. Minimalne velikosti patološko spremenjenega območja ni, saj je odkrivanje te strukture skoraj izključno odvisno od aktivnosti tkiva. Kot rezultat, scintigrafija vročih točk je metoda zgodnjega odkrivanja številnih bolezni z regionalno omejenimi spremembami. Kot nadaljnje indikacije za scintigrafijo vročih točk so zlasti možni tumorji metastaze pa tudi vozliči trombov in ščitnice.
  • Zaporedna scintigrafija: kot druga nadnabor scintigrafije ta metoda predstavlja razliko od statične scintigrafije, saj je pri slednji mogoče prikazati le stanje aktivnosti, ki je doseglo ravnotežje in se to stanje skoraj ne spremeni, če se sploh ne. Dodatnih dinamičnih informacij o več fazah presnove ni mogoče zbrati s statično metodo. Samo scintigrafija z zaporedjem lahko prikazuje procese, kot je perfuzija organa. Pogosto zahteva natančno oceno funkcionalne okvare organskega sistema, kar je mogoče le z dodatno računalniško obdelavo rezultatov.

Poleg običajne scintigrafije obstaja tudi možnost uporabe metode, ki temelji na osnovnem principu scintigrafije, enojni emisiji fotona računalniška tomografija (SPECT). Prednosti scintigrafije pred skeniranjem SPECT vključujejo naslednje:

  • Skeniranje SPECT traja skoraj eno uro za pregled celotnega telesa. Scintigrafsko skeniranje zahteva le približno polovico časa.
  • Poleg tega je običajna scintigrafija stroškovno učinkovitejši postopek.

Slabosti scintigrafije v primerjavi s skeniranjem SPECT so naslednje:

  • Zaradi večje globine prodiranja je lažje diagnosticirati globlja žarišča bolezni. Poleg tega se ločitvena moč šteje za boljšo, ne glede na globino tkivne strukture pregleda SPECT, ki ga je treba pregledati.
  • Poleg tega je prostorska dodelitev struktur v scintigrafiji veliko težja kot pri skeniranju SPECT.

Med drugim so znane naslednje metode scintigrafije:

Območja indikacije (področja uporabe) so prikazana pri vsaki metodi.