Genetski odvzem prstnih odtisov temelji na dejstvu, da se določene regije na DNK razlikujejo pri vsakem človeku (razen pri enojajčnih dvojčkih) in so zato nedvoumne. Za njihovo določitev je treba najti najmanjše količine genskega materiala (načeloma že eno celico), ki ga lahko najdemo npr lasje, slina, sperme or kri, zadostujejo.
Za identifikacijo osebe se genetski material, pridobljen od njega, samodejno primerja z materialom, shranjenim v zbirki podatkov (trenutno v Nemčiji približno 400,000 evidenc podatkov) Vendar obstaja zelo majhno tveganje za lažno pozitivno ali lažno negativno ujemanje (tj. Nekdo naj bi lažno imel DNK, ki se ujema z obstoječim vzorcem, ali pa je vzorec zavržen kot neenakomeren, čeprav je njegov vzorec v bazi podatkov). To je zato, ker samo 12-16 gen lokusa primerjamo namesto celotne DNA, kar ima za posledico le statistično verjetnost ujemanja.
Genetski prstni odtis omogoča določitev identitete, ne pa tudi nadaljnjih izjav, na primer o spolu, koža barvne ali dedne bolezni, ker so te shranjene v drugih, tako imenovanih odsekih kodirajoče DNA (tj. tistih z genetskimi informacijami). V Nemčiji se na eni strani uporablja za reševanje kaznivih dejanj (podobno kot pri "klasičnem" prstnem odtisu), na drugi strani pa za razjasnitev vprašanj očetovstva.
Točke razprave
Informacije, pridobljene z genetskimi analizami, so občutljivi podatki, ki lahko omogočijo sklepe o boleznih ali genetskih napakah. Tako obstaja tveganje, da bi te podatke lahko uporabili brez dovoljenja ali uporabili proti prinosniku. Na primer, delodajalci bi lahko genetske podatke opredelili kot merila za najem ali zdravje zavarovalnice bi lahko povečale svoje premije v škodo prizadetih.
Etični vidiki so tudi predmet intenzivnih razprav od prihoda genetskih raziskav. Razprava o predimplantacijski genetski diagnozi to ponazarja, na primer vprašanje, kakšne posledice so vse bolj izpopolnjene prenatalna diagnostika bo imel za starše, otroke in navsezadnje družbo. Ali bodo starši, ki bodo zavestno rodili otroka z genetsko okvaro, v prihodnosti pod pritiskom, da bi upravičili svoja dejanja (ali to že počnejo?). Kaj to pomeni za našo samopodobo in naše vedenje do sprejemanja invalidnosti in bolezni? Bo naš zdravstveni sistem v prihodnosti le v omejenem obsegu ali sploh ne pokril nadaljnjih stroškov za invalidnost?
Ta vprašanja so le nekatera iz velikega obsega, s katerimi se danes srečujejo že posamezniki in družba in ki kažejo, da to, kar je mogoče, potrebno, zaželeno in etično upravičeno, ni vedno enako.
