Trening reševanja problemov
Kot že ime pove, je namen reševanja problemov ciljno reševanje vsakdanjih (in ponavljajočih se) problemov. Obstajajo različne strukture treninga reševanja problemov, tako imenovani modeli reševanja problemov, katerih namen je spodbujati sposobnost prepoznavanja problemov kot takih in njihovo reševanje z (alternativnimi) dejanji. V zvezi s problemom sindroma pomanjkanja pozornosti to pomeni, da se analizirajo in poimenujejo klasični problematični simptomi.
Skupaj s terapevtom razmišljamo, kako bi se primerneje odzvali na določene (ponavljajoče se) sprožilce težav. To pomeni, da se ustvarijo in določijo alternativne strategije delovanja in rešitve. Zavestna odločitev za spremenjeno vedenje naj bi povzročila, da se nova akcijska strategija najprej uporabi v svetišču, kasneje pa seveda v vsakdanjem življenju. Pomembno je prepoznati veliko (različnih) sprožilnih trenutkov, da bo lahko prenos v vsakdanje življenje uspešen. Že v tej zgodnji fazi je razvidno, da je smiselno vključiti starše kot pomembne otrokove negovalce, saj lahko ti (in družina kot celota) nudijo ciljno usmerjeno podporo pri uporabi novih strategij za reševanje problemov in če je potrebno, pomagajte.
Izobraževanje za samoupravljanje
Izobraževanje o socialnih kompetencah se v tehničnem žargonu imenuje tudi TSK (= Training of Social Competences) in vključuje terapevtski program, katerega cilj je zdravljenje socialnih tesnob, fobij, depresijaitd. Namen tega usposabljanja je med drugim doseči spretnosti, kot so sposobnost samorefleksije, komunikacije in (gladke) interakcije z drugimi ljudmi ter pripravljenost, da želijo stopiti v stik z drugimi ljudmi. Posebej pomembno je tudi empatično medsebojno sporazumevanje, zlasti mirno reševanje konfliktov, kar morda ne bo vedno enostavno, zlasti za otroke ADHS.
Bistveni element usposabljanja za socialno kompetenco je torej stik z drugimi, zlasti v problematičnih situacijah. Kar zadeva sindrom pomanjkanja pozornosti, tako s hiperaktivnostjo kot brez nje, to zlasti pomeni, da se prepoznajo in poimenujejo ključne situacije, ki lahko sprožijo resne težave. Izražanje občutkov je še posebej pomembno, da lahko določimo ustrezne ukrepe, ki lahko vodijo do alternativnih in manj konfliktnih oblik delovanja.
Vse to se zgodi najprej v svetišču, torej v okviru terapije, na primer z igrami vlog, odprtimi razpravami itd. Skupaj s terapevtom se preizkušajo tudi "nove oblike vedenja", o katerih smo skupaj razpravljali. končno preizkušen v resnici, na primer v domačem okolju (družina). Ponovno je še posebej pomembno, da so družina, zlasti starši, obveščeni o sprejetih ukrepih, da lahko skupaj sodelujejo pri terapevtskem cilju in da vedenje v družinskem okolju nima kontraproduktivnega učinka na terapevtsko delo.
Vsi članki v tej seriji:
